Nekega dne so ji zdravniki sporočili novici. Prva je bila novica veselja in radosti - na poti je tretji sinček, Federico. Druga novica je bila tragična. Danes imamo veselo novico. Odo življenju. Dogodek, ki ti povrne upanje v človeka in v neskončno moč ljubezni, ki bije v vsakem radodarnem srcu.Pred kratkim se je to zgodilo v Italiji, a se še naprej dogaja po različni mestih sveta, ker Rita ni bila prva, niti ne bo zadnja.

Rita je poučevala klasične jezike na Univerzi v Bergamu. A namesto blesteče kariere je izbrala družinsko življenje in se je posvetila svojim otrokom. Zapustila je stólico na Univerzi. Bila je poročena z Enriquejem in imela sta dva ljubka otroka, Francisca in Andrésa, stara 12 in 10 let. V tej družini so bila vrata za življenje na stežaj odprta.

Nekega dne so ji zdravniki sporočili novici. Prva je bila novica veselja in radosti - na poti je tretji sinček, Federico. Druga novica je bila tragična – Rita ima neozdravljivo bolezen, raka. Zato bo morala izbirati. »Ali ti ali on. Ali tvoja smrt ali smrt otroka,« je bila neusmiljena razsodba zdravnikov, ki so jo zaman poskušali prepričati. »Edina možna terapija je splav,« so vztrajali.

Rita je vedela, da nima nobene možnosti preživetja, če ne splavi. Zavedala se, kaj tvega. Vedela je, da bo Enrique ovdovel in da bosta Francisco in Andrés ostala brez mamice. A ne morete zahtevati od matere, naj izbere enega svojih otrok. Ni verjela strašni laži, da rečeš »tkivo« živemu bitju, tisti osebi, tistemu otroku - tvojemu otroku -, ki ga nosiš pod svojim srcem in ki je meso tvojega mesa.

Vsakič, ko ji je kdo svetoval naj splavi, da bi tako rešila svoje življenje, je odločno odgovorila: »NE. Splaviti bi pomenilo isto kot, da bi morala zbrati med katerima od ostalih dveh otrok zato, da se sama rešim«. In tako je Federico zagledal luč sveta, ker je njegova mati rajši videla njega kot pa »gospo kemoterapijo«. Rak je z njo obračunal. Rita nas je zapustila pri 41 letih, ko je Federico praznoval tretji mesec življenja.

To je zgodba o Riti in o tolikih ženah, ki so spomenik materinstvu, spomenik resnični ljubezni. Kako se ne bi spominjali junaških dejanj Marine Donethy, Barbare Barton, Lelle Longoni Crosini, Roberte Magnani, Carle Levati Ardenghi, Felicidad Merati, Claudie Cardinali in Juane Beretta?

Sveta Juana Beretta Molla, tako jo pozna katoliška Cerkev, je umrla leta 1962 za posledicami raka, ko je bila noseča za četrtega otroka. Ona, zdravnica, ni sprejela zdravljenja, ki bi ji omogočilo rešitev, a bi povzročilo splav. Leta 2004 jo je Janez Pavel II proglasil za svetnico. Postala je zgled za vse tiste, ki branijo življenje nerojenih otrok.

V teh spodbudnih novicah želim poudariti tudi globoko zadovoljstvo in radost vseh tistih neznanih mater, ki zaradi ljubezni izgorevajo svoje življenje minuto za minuto ter se darujejo in razdajajo za blagor svojih otrok.

Rita in mnoge drugih matere so res novica, ki prinaša veselje tako na zemljo kot v nebesa. In tako lahko mirno zaspimo, ker nam je bilo dano spoznati, da ljubezen premaga vse.

vir:es.catholic.net



Naj me nekdo z argumenti prepriča v njen prav...
Kaj bi vi naredili? Jaz osebno bi šla na kemoterapijo in ostala mati dvem otrokom, bolje kot pustiti vse tri brez mame...

picola wrote on 26.12.2005 at 20:06:16:



Mi ne da miru...

Tale odstavek lepo prikazuje vso perverznost in kriminalnost RKC in njenega prejšnjega šefa.

V zagovarjanju nekoga ni v nevarnost spravil samo drugega živega bitja, temveč je ubil tudi to bitje - torej je papeževa ljubezen do življenja nerojenih tako velika, da jih je pobijal - in potem gre to bejbo razglašati za svetnico...

(kar je ne samo dokonca pokvarjeno, temveč pokaže sprevrženo logiko RKC, ki je pripravljena v zagovarjanju svojih bedno nedoslednih načel - kar je lepo nakazal v svojem govoru Hribar - iti tako daleč, da noben zločin ni izključen, in kdor je zločinec v imenu načel RKC - tega je potrebno dati za zgled in ga postaviti med svetnike)

Je bejba tako branila svojega otroka, da ga je ubila skupaj s seboj, zato je svetnica - perverzno in pokvarjeno do konca.



uživajte!

Ja, morala...vprašanje intime...Se strinjam. Sam, a ni tole že malo preseglo vprašanje intime (pustit še tri majhne otroke za sabo pa to?)

Ful se strinjam s tabo kar se tega tiče! Neodgovornost pri spolnih odnosih je prva stvar, ki je vredna obsodbe. Včasih si mislim, da živimo še 50 let nazaj, ko je blo še ful mal kontracepcije... Premalo se zavedamo, da je splav (že brez verskih razlogov) grob poseg v telo in psiho ženske, ki nosi velike posledice (obstajajo seveda izjeme, pri katerih ponavadi pride celo do večih splavov- tukaj ne razumem čisto dobro, zakaj nekdo (kdo?) ne ukrepa, ko pride punca že petič delat splav...Grozljivo... ).

sinjeoka wrote on 27.12.2005 at 13:44:35:



Je po moje ravno to tisto, kar me moti pri RKC, kar je tudi Tine Hribar izpostavil - da se moralne odločitve lahko dogajajo samo znotraj svobode vesti, kar pa bi RKC najraje še vedno urejala z zakonskimi prepovedmi - in kjer ima dovolj moči to tudi počne.

Tukaj je sicer načeloma res, da je v igri težka odločitev, vendar ne racionalno (kjer pač gre za tehtanje med enim in drugim življenjem ali celo na račun obeh življenj zaradi načel določene institucije): če se odločamo o zdravju, potem je potrebno verjeti zdravnikom, ne pa župnikom.

Zato bi morali moralno, če že ne kar kazensko obsoditi predvsem RKC, ki spodbuja takšne odločitve - ki so dejansko tudi moralno sporne, saj dejansko predstavljajo spodbujanje neke vrste samomora in paradoksno tudi umora.


uživajte!

picola wrote on 26.12.2005 at 20:06:16:



Mene osebno je zmotila tale trditev, edina možna terapija je splav. Splav namreč ne zdravi nobene oblike raka.

In ker je t predlagal, da se posluša glas razuma (zdravnikov) in ne glasu religije, predvsem pa ker sem imela zanimiv pogovor, bi z vami želela deliti mnenje mlade specializantke;

V skrajnih primerih, ki privedejo do tovrstne dileme je možnost preživetja naslednji:

V tej igri verjetnosti ima največ možnosti za preživetje otrok; rak je načeloma zadosti počasi napredujoča bolezen, ki dopušča, da nosečnica otroka donosi in da se otrok rodi zdrav.

V primeru, da se ženska odloči za zdravljenje, zdravniki svetujejo abortus, zato ker bi kemoterapija plod skoraj zagotovo tako poškodovala, da ne bi mogel preživeti. V najslabšem primeru pa bi okvara ploda slabo vplivala na samo zdavljenje matere. (tako je abortus v primeru odločitve za zdravljenje, milostno dejanja za zarodek, saj je v 99% primerov obsojen na smrt)

Abortus je v primerjavi z nosečnostjo in porodom bolj invaziven poseg v telo, pa še možnosti kasnejših komplikacij so večje. Z vidika ratia (razuma), če seveda skušamo maksimirat število preživelih, je najbolj racionalna odločitev, donositev otroka. Če ima otrok očeta in ostalo okolje sorazmerno čustveno  zdravo in materialno preskrbljeno, tak otrok ne bo imel kakšnih hujših travm, četudi bi moral odrasti brez matere.

Če ta problem pogledamo še skozi perspektivo, da je v Evropi več splavov kot rojstev, oziroma, da je okoli 5% otrok rojenih s pomočjo biomedicinske pomoči (odstotek pa še kar raste), je to znak, da je z občim dojemanjem vprašanja življenja, nekaj hudo narobe. Abortusi in oploditve z biomedicinsko pomočjosta tudi industrijski veji, ki jima napovedujejo še lepšo prihodnost. Seveda, če se ne zgodi kaj nepričakovanega in začno ljudje dojemati vprašanje "življenja" nekoliko bolj odgovorno.

Za razliko od t-ja RKC ne dojemam kot entiteto, ki ima v naši družbi moč zapovedati in prepovedati, ampak kot eno izmed oblik civilno družbenih think-thankov in se vsekakor strinjam, da je to področje kamor sodi in da ne sme nikoli pridobiti moči prisilno nekaj zapovedati ali prepovedati. Dajem pa ji vso pravico, da v javnosti izraža svoja mnenja.

Predvsem pa ... nikomur ne želim, da se mu  zgodi zgornja dilema - če pa se mu že - naj bo zadnja odločitev prepuščena njegovi vesti ...

ARS wrote on 03.01.2006 at 07:53:38:


tudi prav, freedom of your choice, ki ji ne sme nihče naspratovati.


Jaz verjetno tudi. Če sem čisto odkrita, ne toliko zaradi otrok, kot iz nagona po samoohranitvi - skozi to perspektivo je tudi abortus popolnoma človeška - racionalna odločitev.

ARS wrote on 03.01.2006 at 07:53:38:



Rahla nedoslednost. Kajti oba straša si želi otrok, ni pa to odločitev z vidika matere. Oziroma - iz tebe govori nagon po samoohranitvi s strani otroka.

Čeprav potem ne razumem prizadevanj za možnost posvojitve otroka s strani homoseksualcev.  ??? (sploh pri t.i. brezmadežnih spočetjih)

ARS wrote on 03.01.2006 at 07:53:38:


Torej število nameravanih splavov brez medicinske indikacije ni neka zapovedana statistična kategorja in vse kar se vodi v tej kategoriji je zgolj neformalna informacija (ki jo nekateri vodijo, nekateri pa ne. Moje vedenje spet temelji na rekli-kazali oz. osebni statistiki nekoga, ki dela v neki bolnišnici v porodništvu)

btw. ali imaš ti kakšno informacijo za protitrditev (pa prosim ne navajaj mi slovenskih virov OK?)

Svobodnjak wrote on 06.01.2006 at 12:48:58:


bullshit!

ker te lahko srečam in te obrcam kot psa, potem pa boš modroval o vzrokih in posledicah

(in vzročnost v kvantni mehaniki ne deluje več dovolj dobro, da bi ji dejali zakon, kaj šele da bi takole napletal)

ker tole sranje o vzorcih in mišljenju lahko prodajaš budalam, če bi vsaj malo vedel o dognanjih medicine pa bi vedel, da so določene bolezni gensko pogojene - torej je totalno sranje, kako boš ti razmišljal in katere vzorce boš imel, če tebi geni delajo štale (in poznal sem par fenomenov, ki bi po vseh tvojih sralskih definicijah morali živeti vsaj 150 let pa jih je bolezen posekala pri 20)




uživajte!