Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Page Index Toggle Pages: 1
(Read 4866 times)
Devi
5
p
*****
Offline

ravno prav
Posts: 5471
Dolenjska
Gender: female
Onkraj upanja
08.07.2006 at 16:56:07
 
Res krasen članek, bi blo škoda ga spregledat
http://www.pozitivke.net/article.php/Onkraj_Upanje_Derrick_Jensen


Če sem iskren – nimam dosti upanja. A mislim, da je to dobro. Upanje je tisto, kar nas priklepa na sistem – na konglomerat ljudi, idej in idealov, ki povzroča uničenje Zemlje.

A kaj točno je upanje? Na nekem predavanju lani me je nekdo prosil, naj ta pojem definiram. Vprašanje sem naslovil nazaj na poslušalce in skupaj smo prišli do te definicije: upanje je hrepenenje po stanju v prihodnosti, na katerega ne moreš vplivati. To pomeni, da si že v osnovi nemočen.

Ne rečem na primer, da upam, da bom jutri nekaj jedel. Preprosto bom jedel. Ne upam, da bom za tem izdihom ponovno vdihnil ali da bom dokončal ta stavek. To bom preprosto storil. Nasprotno pa upam, da se letalo naslednjič, ko se bom vozil z njim, ne bo zrušilo. Upati na nek rezultat pomeni obupati nad kakršnim koli dejanjem, ki bi lahko vplivalo nanj. Mnogi pravijo, da upajo, da bo prevladujoča kultura prenehala uničevati svet. Ko to rečejo, predpostavljajo, da se bo to nadaljevalo, vsaj kratkoročno, in se s tem oddaljijo od možnosti, da bi sami sodelovali pri zaustavitvi uničevanja.

Ne upam, da bo srebrni losos preživel. Storil bom, kar je v moji moči, da zaradi prevladujoče kulture ne bo izumrl. Če pa nas srebrni lososi hočejo zapustiti, ker jim ni všeč način, kako jih obravnavamo – in kdo bi jim zameril? – se bom pač od njih poslovil, a jih bom pogrešal. Če pa nočejo oditi, civilizaciji ne bom dovolil, da jih pobije.


Ko dojamemo, koliko pravzaprav lahko vplivamo, nam sploh ni več treba "upati". Preprosto storimo, kar je treba storiti. Poskrbimo za to, da srebrni losos preživi. Poskrbimo za to, da preživi stepni svizec. Poskrbimo za to, da preživi grizli. Naredimo, kar je treba.

Ko nehamo upati na pomoč od zunaj, ko nehamo upati, da se bo grozno stanje, v katerem smo, nekako izboljšalo samo od sebe, ko nehamo upati, da se bo stanje nekako prenehalo poslabševati, potem smo končno svobodni – resnično svobodni – da začnemo pošteno delati za razrešitev. Rekel bi, da ko umre upanje, zaživi delovanje.

Včasih me ljudje vprašajo, zakaj se kar ne ubijem, če je vse tako grozno. Odgovorim jim, da zato, ker je življenje zelo zelo krasno. In dovolj kompleksno bitje sem, da lahko v svojem srcu hkrati razumem oboje, da smo res v zelo zelo zajebani situaciji in da je življenje res zelo zelo krasno. Poln sem besa, žalosti, sreče, ljubezni, sovraštva, obupa, veselja, zadovoljstva, nezadovoljstva in tisočih drugih občutij. Res smo najebal. A še vedno je življenje res krasno.

Mnogi ljudje se bojijo čutiti obup. Bojijo se, da bodo potem, če si bodo dovolili občutiti, kako brezupno je res stanje, morali ostati nesrečni. Pozabljajo, da je mogoče hkrati čutiti veliko različnih stvari. Pozabljajo tudi, da je obup povsem ustrezen odziv na obupno stanje. Mnogi se najbrž bojijo tudi tega, da bodo, če si bodo dopustili zaznati brezupnost situacije, prisiljeni v zvezi s tem tudi kaj storiti.


Še eno vprašanje, ki mi ga včasih zastavijo, je: Če je vse tako grozno, zakaj potem samo ne žuriraš? No, prvi odgovor je, da mi žuriranje ni pretirano všeč. Drugi pa, da se tako ali tako že dovolj zabavam. Obožujem svoje življenje. Obožujem življenje. To velja za večino aktivistov, ki jih poznam. Delamo, kar radi počnemo, borimo se za vse, kar (in kogar) imamo radi.

Nimam potrpljenja za tiste, ki brezupno stanje uporabljajo kot izgovor za svojo nedejavnost. Ugotovil sem, da če takim ljudem izničiš izgovor, ki ga uporabljajo, jih večina hitro najde novega, in še enega, in še enega. Uporaba takega izgovora za nedejavnost – ali kakršnega koli izgovora za nedejavnost – razkriva nič manj in nič več kot nesposobnost ljubiti.

Med enim mojih zadnjih govorov je nekdo vstal in rekel, da je edini razlog, zakaj nekateri postanejo aktivisti, to, da bodo imeli boljšo samopodobo. Učinkovitost res ni pomembna, je rekel, in egoistično je misliti, da je.

Povedal sem mu, da se ne strinjam.

Ali se zaradi aktivizma ne počutite bolje, je vprašal.

Seveda, sem odgovoril, a ne počnem tega zato. Če se hočem samo bolje počutiti, lahko masturbiram. Ampak v življenju želim doseči nekaj resničnega.

Zakaj?

Ker sem zaljubljen. V lososa, v drevesa pred mojim oknom, v piškurje v peščenem rečnem dnu, v male kalifornijske salamandre, ki se plazijo po gozdnih tleh. In če imaš rad, delaš tisto, kar je treba, da bi zaščitil svoje drage. Rezultati so seveda pomembni, a ne določajo tega, ali je dejanje vredno truda ali ne. Ne upaš, da bodo tvoji dragi preživeli in se razvijali naprej. Ampak narediš, kar je potrebno za to. Če ljubezen ne vzbudi tega, da hočem ljubljene zaščititi, potem to ni ljubezen.


Ko obupaš nad upanjem, se zgodi nekaj čudovitega – spoznaš, da ga sploh nikoli nisi potreboval. Ugotoviš, da te obup nad upanjem ni pokončal. Niti te ni napravil manj učinkovitega. Pravzaprav te je naredil učinkovitejšega, ker si se prenehal zanašati na to, da bo nekdo drug ali nekaj drugega razrešilo tvoje težave – prenehal si upati, da se bodo težave že nekako razrešile z magično pomočjo Boga, Pramatere, Kluba Sierra, hrabrih čuvarjev dreves, pogumnega lososa ali celo same Zemlje – ampak si enostavno sam začel početi, kar je treba storiti za razrešitev težav.

Ko obupaš nad upanjem, se zgodi še nekaj drugega kot to, da te ne pokonča; zgodi se, da te na nek način vendarle ubije. Umreš. In nekaj čudovitega je v tem, da si mrtev – tisti, ki imajo moč, se te ne morejo več dotakniti. Ne z obljubami, ne z grožnjami, ne z nasiljem. Ko si mrtev na tak način, lahko še vedno poješ, plešeš, se ljubiš, še vedno se lahko hudičevo boriš – še vedno lahko živiš, ker si še vedno živ, pravzaprav si živ veliko bolj, kot si bil kdaj koli prej. Spoznaš, da ko je umrlo upanje, je z njim umrl tisti ti, ki ni bil pravi, resnični ti, ampak tisti, ki je bil odvisen od izkoriščevalcev, ki je verjel, da bodo izkoriščevalci sami od sebe prenehali izkoriščati, ki je verjel v mitologijo, ki so jo propagirali izkoriščevalci, da bi te še lažje izkoriščali. Umrl je družbeno skonstruirani ti. Umrl je civilizirani ti. Umrl je izdelani, ponarejeni, ožigosani ti. Umrla je žrtev.


In kdo ostane, ko umre tisti ti? Ti ostaneš. Živalski ti. Gol ti. Ranljiv (in neranljiv) ti. Umrljivi ti. Ti, ki si sposoben preživeti. Ti, ki ne misliš več tistega, kar te je naučila družba, ampak misliš s svojo glavo. Ti, ki ne čutiš več tistega, kar te je naučila družba, ampak čutiš s svojim srcem. Ti, ki nisi tisto, kar te je družba naučila, da si, ampak si ti sam. Ti, ki lahko rečeš ja, ti, ki lahko rečeš ne. Ti, ki si del dežele, v kateri živiš. Ti, ki se boš boril (ali ne), da ubraniš svojo družino. Ti, ki se boš boril (ali ne), da ubraniš deželo, kjer živiš s svojimi dragimi. Ti, čigar morala ne temelji na tem, kar te je naučila civilizacija, ki uničuje svet in tebe, ampak na prvinskih občutjih ljubezni in povezanosti z družino, s prijatelji, z deželo – ne z družino kot skupino, ki se šteje za združbo civiliziranih bitij, ampak z družino kot skupino živali, ki zahtevajo svoje ozemlje; živali, ki jih ubijajo kemikalije; živali, ki so se formirale in deformirale, da bi ustrezale potrebam družbe.

Ko obupaš nad upanjem – ko si tako mrtev in šele kot tak resnično živ –, nisi več ranljiv zaradi vsiljevanja racionalizma in strahu, ki so ga nacisti zadali Židom in drugim ali grobijani kot moj oče svojim žrtvam in ki ga prevladujoča kultura prizadeva vsem nam. Ali pa je morda tako, da izkoriščevalci ustvarjajo take materialne, socialne in čustvene okoliščine, da se žrtvam zdi, da nimajo druge možnosti kot to sprejeti?

Toda ko obupaš nad upanjem, se odnos izkoriščevalec-žrtev prekine. Postaneš tak kot Židje, ki so sodelovali v uporu v varšavskem getu.

Ko obupaš nad upanjem, se obrneš proč od strahu.

In ko se ne zanašaš več na upanje in namesto tega začneš ščititi ljudi, stvari in kraje, ki jih imaš rad, postaneš zelo nevaren za tiste, ki imajo moč.

Če se slučajno niste prepričani, ali je to dobro ali ne – to je zelo dobro.

Izvirni naslov: Beyond Hope
Avtor: Derrick Jensen
Prevod: Mateja Bartol

Angleški izvirnik si lahko preberete na tej spletni povezavi (Orion magazine, May/June 2006): http://www.oriononline.org/pages/om/06-3om/Jensen.html

Vir: www.gibanje.org
Back to top
 

Nobena čarovnija ne more ničesar spremeniti v kaj drugega, tega ni; sprememba v predstavi v srcu čarovnije je spoznanje, ne ustvarjanje.&&(S. Palwick)
 
IP Logged
 
Donna
3
***
Offline

I love Angel
Posts: 219
slo
Re: Onkraj upanja
Reply #1 - 26.07.2006 at 15:11:11
 
Zelo lepo napisano.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Eva
5
p
*****
Offline


Posts: 2679
Kranj
Gender: female
Re: Onkraj upanja
Reply #2 - 01.08.2006 at 09:56:49
 
another thing
z upanjem ni nič narobe ali prav
i think this is importnat to realise
upanje lahko uporabimo za pasivnost iz strahu
lahko pa je upanje tisto, ki nas spodbudi da se nečesa lotimo: ker upamo, da nam bo uspelo
mal upanja, nam da mal vere, kar je še večji motivator
upanje je kul
mislim, da če bi zares imela upanje, bi že nardila mal več, kot pa nič. Mislim, da če nardim nič, je to zato, ker upanja po resnici niti nimam. Al pa zdele ne ločim več med upanjem in vero  Smiley

moj point je: upanje je to, what each of us makes of it  ss ? hope is za kar ga ti sam uporabiš

ne znam tega prevest glih
sam včer sm imela bad filing, da zdej pa upanje ni kul.. in pol sem prej ob branju nečesa, kar je spet reklo, da je upanje kul, dobila tole idejo

Peace
Back to top
 
 
IP Logged
 
ARS
5
*****
Offline

Preveč dobrega je lahko
... čudovito. (Mae West)

Posts: 2510
daleč od rodne barjanske grude
Gender: female
Re: Onkraj upanja
Reply #3 - 02.08.2006 at 00:43:18
 

Bohlonej, Devi!  Smiley

Eva wrote on 01.08.2006 at 09:56:49:
mislim, da če bi zares imela upanje, bi že nardila mal več, kot pa nič.
Mislim, da če nardim nič, je to zato, ker upanja po resnici niti nimam.

Jest pa mislim, da narediš (malo več), ko se za to odločiš;
iz ljubezni (do kogarkoli/česarkoli, predvsem pa sebe), gorečnosti, sočutja ino podobnega.

In kakopak, če ne narediš nič, je to tudi odločitev;
ne narediš nič, ker ti je tako pač prav; ali pa iz lenobe, strahu itd.

Ma, če bi moja babi še živela, bi zihr z užitkom ponavljala:
"Move your ass and your mind will follow."

Kiss
ARS

PS: Mrbit te pa sam semantika al pa še nepremišljena uporaba pojmov mal zeza(ta) ... Wink

Ma, mi je všeč definicija, ki so jo zgoraj zgruntal. Me spominja na "bom probal(a)" ... Namreč, če proba(va)m dvignit nekaj, to ne pomeni, da to tudi počnem oz. da zadevo res dvigujem; lahko sedim tut pet metrov stran in probavam (al pa upam). Ko pa se spravim zraven in dvignem, pa ne bom več oz. prav nič probavala (al pa upala), bom kar dvignila in pika; sama ... ali pa s pomočjo še koga/česa.
Back to top
 

Knowing what's right doesn't mean much unless you do what's right. (neznan(a)
 
IP Logged
 
Eva
5
p
*****
Offline


Posts: 2679
Kranj
Gender: female
Re: Onkraj upanja
Reply #4 - 02.08.2006 at 11:54:47
 
ma, ok, ampak upanje je stvar, ki te lahko motivira in laufa, in če ga nimaš nič, lahko glih zarad tega ne nardiš nč
itak rabiš pogum, pa zaupanje pa nekaj nardit Vera je še boljš.. dobr semantika me j.
ok
upanje: 1. duševno stanje ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja// duševno stanje ko se zaželjeno kaže mogoče dosegljivo

kaj nardiš in kaj ne torej ostaja vsakmu posamezniku, da se po svoje odloči

upanje še ni delovanje je možnost je "lahko bi ampak ni nujno, da bo"
moja semantika je še kr o.k.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Page Index Toggle Pages: 1