Boštjan Berčič, Aleksander Aristovnik imata v današni Sobotni prilogi Dela zanimiv članek v katerem lepo prikažeta, kako so se naši mladi ekonomisti in trenutni noslici reform zmotili v sami oceni stanja ter, kako za izboljšanje uporabljajo popolnoma neustrezna sredstva.
http://www.delo.si/index.php?sv_path=43,6528&id=83b770a02a9bc8175b42bd182822583f... C/P:
...Politike, ki so jih napadli, mogoče niso bile v vsem pravilne (gotovo je npr. bolj pomemben dolgi rok gospodarstva kot kratkoročne politike), mlajšim ekonomistom pa je treba priznati, da so, velikokrat sicer nepotrebno primitivno, odprli prostor javne ekonomske razprave. Vendar to še ne pomeni, da so njihove analize bolj točne, njihovi nasveti pa bolj pravilni od analiz in nasvetov politik, ki so jih napadli. Če poskušamo od njih tako cenjeno neusmiljeno ekonomsko logiko uporabiti na njihovih predlogih, se zdi, da je večina njihovih ocen stanja napačnih, napotkov kako naprej pa zgrešenih. Razlog za to je krivljenje pod težo lastnega polja izkrivljene resničnosti v zvezi z domnevno in v zakup vzeto superiornostjo te ali one verzije ekonomskega liberalizma nad drugimi -izmi, največkrat pa tudi nad zdravo pametjo (npr. pri prodaji podjetij tujcem, kar poleg izgube domačega lastništva predpostavlja še pretopitev kapitala v tekočo potrošnjo) in minimalnim občutkom za družbeno solidarnost (običajnim ljudem se ne zdi prav, da imajo v družbi eni več, drugi pa manj, liberalci pa se škandalizirajo nad moralno krivico, ki zadene bogate, ker plačajo več davkov kot revni).
...Najprej je pri mladih ekonomistih problematično skoraj versko goreče zanikanje pomembnosti agregatnega povpraševanja in osredotočenje na skoraj izključno ponudbeno stran gospodarstva.V sodobnem svetu v ekonomskem smislu ni problematična premajhna ponudba, ki bi pustila potrošnike nezadovoljene, pač pa prevelika ponudba, ki jo je treba realizirati. Trženje je danes skoraj pomembnejše od proizvodnje, največje rente pa pripadajo tistim, ki znajo ustvariti blagovne znamke in prodati, ne tistim, ki znajo nekaj izdelati. V makroekonomskem smislu je nedopustno analizirati rast gospodarstva samo znotraj potencialne rasti proizvodnih dejavnikov, ker ta potencialna rast ne pomeni nič, če ni ustrezne podpore s strani povpraševanja. UMARjeva Strategija razvoja Slovenije (SRS) je zato npr. pomanjkljiva, saj enostavno »predpostavlja, da povpraševanje ni omejitveni razvojni dejavnik«, v njej pa ni navedena nobena analiza nevarnosti in priložnosti v zvezi s slovenskim izvozom, ki tvori skoraj 60 odstotkov BDP in je tako pravzaprav najpomembnejši dejavnik slovenske gospodarske rasti, bistveno bolj kot dejavniki ponudbe.
Sicer pa se je treba v zvezi s keynesijanizmom zavedati, da umetno spodbujanje agregatne potrošnje v Sloveniji in drugih majhnih državah ne more biti posebej uspešno iz preprostega razloga: ker Slovenija več kot polovico svojega BDP izvozi, so zanjo najpomembnejši tuji (zahodnoevropski) trgi, monetarno spodbujanje agregatne potrošnje pa poveča le domačo komponento povpraševanja. Zato za Slovenijo keynesijanizem po ameriško ne pride toliko v poštev, spodbujanje povpraševanja pa je boljše prek spodbujanja izvoza. Tudi zato je bila za Slovenijo smiselna lanskoletna vključitev v ERM II oziroma kasneje predviden vstop v evroobmočje (leta 2007), posledična izguba neodvisne monetarne politike pa ne bo imela tako katastrofalnih posledic. Ta logika pa ne velja za večje države – več trenutno gospodarsko najbolj propulzivnih držav EU-15 (VB, Švedska, Danska) se je odreklo vstopu v evroobmočje iz zelo dobrega razloga – zato da lahko z monetarno politiko spodbujajo svoje povpraševanje.
Delo in skupna faktorska produktivnost ali kapital?
Kot vemo, na višino BDP vplivata velikost in zaposlenost proizvodnih dejavnikov, tj. dela, fizičnega kapitala, človeškega kapitala ter velikost skupne produktivnosti. Znotraj te narodnogospodarske funkcije ponudbe so mlajši ekonomisti, najbrž po vzoru zahodnih ekonomistov, težišče prestavili na spodbujanje skupne produktivnosti in zaposlenosti dela (ter tudi človeškega kapitala), zanemarili pa so akumulacijo fizičnega kapitala.
...Končno ostane še vprašanje, za koliko Slovenija za zahodnimi državami zaostaja v kapitalski opremljenosti. To lahko izračunamo iz dveh količnikov, kapitalskega količnika (delež kapitala v BDP, v Sloveniji okoli 2 po različnih ocenah, npr. Piatkowski, v Evropi okoli 3, v ZDA okoli 2,5, glej npr. Evropska komisija: EU Economy – 2002 Review) ter BDP na prebivalca). Iz teh podatkov dobimo, da je v Sloveniji za okoli 33.000 EUR kapitala na prebivalca, v Evropi okoli 70.000 EUR na prebivalca, v ZDA pa okoli 82.000 EUR na prebivalca. V Sloveniji bi bilo torej treba kapital na prebivalca povečati za okoli 150 odstotkov, da bi dosegli zahodna gospodarstva. Prepričanje, da je v Sloveniji kapitala dovolj in da je treba povečevati predvsem produktivnost, je zato mit. Vsaj polovico zaostanka za zahodom bomo dosegli le tako, da bomo povečali fizični stog kapitala.150-odstotno povečanje stoga kapitala (ob predpostavki, da je delež kapitala v BDP okoli 30 odstotkov, dela pa okoli 70 odstotkov) bi v neoklasičnem modelu rasti povzročilo 50-odstotno rast BDP, to pa pomeni, da bi samo zaradi rasti kapitala slovenski BDP porastel na zahodnoevropskih 24.600 USD.
Med mlajšimi ekonomisti je to dejstvo neznano. Eden izmed njih je akumulacijo kapitala v Sloveniji primerjal s sovjetsko akumulacijo kapitala (ne pa npr. s korejsko ali kitajsko), drugi pa je dejal, da je kapitala v Sloveniji dovolj, ker naj bi imeli slovenski holdingi dovolj denarja, s katerim ne vedo kaj početi (seveda je pomembna razlika med finančnim in fizičnim kapitalom, v produkcijsko funkcijo vstopa fizični in ne finančni kapital; podobno nekateri mlajši ekonomisti ne ločijo med finančnimi in fizičnimi tujimi investicijami). Podobno je do obsega fizičnega kapitala za gospodarsko rast brezbrižna že omenjena UMARjeva SRS v vsebinski koordinaciji Janeza Šušteršiča, kjer je zapisano, da se je »delež fizičnega kapitala v vrednosti proizvodnje v preteklih letih stabiliziral in dosegel normalni evropski nivo, zato predvidevamo, da se bo kapitalsko poglabljanje nadaljevalo le zaradi pričakovane konvergence realnih obrestnih mer...«
V zvezi s tem najprej ni res, da je delež fizičnega kapitala v proizvodnji dosegel evropski nivo (naš kapitalski količnik je v resnici bliže 2 namesto evropskim 3), predvsem pa je kapitalski količnik irelevanten za oceno primernosti obsega fizičnega kapitala – pomemben je kapital na prebivalca (oziroma delavca), ta pa v Sloveniji znaša le 30-40 odstotkov tistega v razvitem zahodnem svetu in ga je treba znatno povečati.
Tu so naši ekonomisti, ki govore predvsem in samo o dvigovanju produktivnosti, tudi žrtve nereflektiranega prepisovanja in apliciranja ekonomske mode iz tujine na domače gospodarstvo. Ker je v tujih gospodarstvih kapitala bistveno več kot pri nas, se v tujini velikokrat poudarja večanje skupne produktivnosti. V Sloveniji pa bi morala ekonomska politika izhajati iz poznavanja in upoštevanja domačih razmer, ne nekega abstraktnega modela gospodarstva z razvitejšega zahoda. Tudi zato ker se v zvezi s kapitalom tudi za razvita gospodarstva ocenjuje, da imajo premalo kapitala, da bi dosegla tako imenovano zlato pravilo rasti. ZDA bi morale po nekaterih izračunih svoj kapitalski stog povečati za okoli 50 odstotkov, se pravi na okoli 120.000 EUR na prebivalca. Če bi Slovenija povečala svoj stog kapitala na 120.000 EUR na prebivalca, bi samo s tem, s kapitalskim poglabljanjem dosegla 100-odstotno povečanje svojega BDP, s sedanjih 16.400 EUR na 32.800 EUR na prebivalca.
Zagovorniki dvigovanja skupne produktivnosti in zaposlenosti dela ter zanemarjanja agregatnega povpraševanja in kapitala kot načina dohajanja zahoda zato popolnoma spregledajo vsaj 50 odstotkov vzrokov za zaostanek Slovenije za zahodom, za ostalih 50 odstotkov ali pa manj (dvigovanje produktivnosti) pa predlagajo rešitve, ki so vprašljive kakovosti, dometa in teoretične utemeljenosti. Ekonomska politika, katere pretežni del temelji na spodbujanju spremenljivke, ki je nihče prav dobro ne razume, z ukrepi, za katere nihče prav dobro ne ve, kako bodo na to spremenljivko vplivali (produktivnost), ter spremenljivke, ki se je v resnici ne da veliko povečati (zaposlenosti), hkrati pa spregleda tisti del zaostajanja za zahodom, ki je očiten (kapital), zato ne more biti pretirano uspešna.
Zanimivo je, kako mlajši ekonomisti radi očitajo starejšim, da so pozabili vso ekonomsko teorijo in da delajo pri svojih raziskavah osnovne napake, ki se izkušenim ekonomistom ne bi smele pripetiti. Očitno gre pri tem za tako hudo nalezljivo bolezen, da se je ta v vmesnem času neusmiljeno lotila tudi njih, saj so tudi sami že začeli kazati vse njene zahrbtne sindrome. Orkester, glasbeniki in inštrumenti se torej menjajo, le glasba ostaja po nekem čudnem naključju zelo podobna. Plus que ça change, plus ça reste la même chose.
uživajte!
Home
Pages: 1 
