Tukaj razvejujem temo o reinkarnaciji od tukaj:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=displ...Zapis je moj povzetek in priredba razmišljanj filozofa marka uršiča iz knjige štirje letni časi- pomlad o filozofiji
agleškega analitičnega filozofa Dereka Parfita.
Derek Parfit je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel kot filozof, ki je v analitično filozofijo vnesel nov pristop k problemom osebne identitete, predvsem s člankom Personal Identity, v knjigi Resons and Persons pa podrobneje razlaga misli iz tega članka. Ukvarja se z vpraševanjem preživetja jaza oziroma osebe, pri čemer naj bi oseba v zahodni filozofiji pomenila več od jaza: oseba naj bi bila tisti kdo, ki se zaveda sebe, svoje identitete v teku časa, sama sebe doživlja kot subjekt vseh spominov in volje, je odgovorna za svoja dejanja, medtem ko jaz v novoveški filozofiji razumemo predvsem kot »čisti« spoznavni subjekt, zato identiteta osebe ni nujen pogoj za identiteto jaza. V tem kontekstu se Parafit sprašuje ali naj posmrtno preživetje pojmujemo kot osebno preživetje ali kako drugače. Pri iskanju odgovora na to vprašanje se je vprašal, kaj je kriterij za ohranjanje osebne identitete: po čem ostajam jaz v svojem življenju ali celo po smrti ista oseba?
Med analitiki glede tega ni soglasja, za empirista Locka je to možnost kontinuitete duševnih stanj v teku časa, t.j. spomin. Lock se je pred tremi stoletji spraševal o pitagorejeskem preseljevanju duš: kdaj, pod kakšnimi pogoji bi lahko sam zase rekel, da je, npr., reinkarnirani Sokrat – in odgovoril je nekako takole: jaz bi bil ista oseba kot Sokrat, če bi se spominjala večjega dela Sokratovega življenja in sicer na enak način, kot se je Sokrat spominjal svoje življenjske preteklosti ali kakor se jaz spominjam svoje lastne. Danes večina analitičnih filozofov pritrjuje Lockovemu kriteriju osebne identitete kot istosti duševnih vsebin v času, ki jo omogoča spomin. Ta kriterij ni brez težav, saj se v njem skriva krožno razmišljanje, ker naj bi spomin že predpostavljal in ne šele vzpostavljal identiteto osebe, ki se spominja. Zato nekateri sodobni analitiki (Bernard Wiliams) za kriterij osebne identitete raje predlagajo telesno/možgansko istost namesto duševne, vendar tako stališče ne odgovarja na vprašanje, kdo ali kaj povezuje telesne/duševne vsebine v življenjsko celoto, poleg tega pa tako 'materialistično' stališče zapira možnost posmrtnega preživetja, saj se človeško telo nenehno spreminja že za življenja, kaj šele po smrti.
Parfit se bolj nagiba k večini, tistim, ki sledijo Locku, vendar na prav poseben način. Posluži se miselnega eksperimenta po teoriji o telesni istosti identitete: kaj bi se zgodilo, če bi moje možgane kirurško razdelili na levo in desno hemisfero, od katerih bi bila vsaka vstavljena v novo telo, torej moji celotni možgani v dve telesi. Formalno gledano so možni trije odgovori: 1. jaz ne bi preživel; 2. jaz bi preživel kot eden od dveh ljudi; 3. jaz bi preživel kot oba človeka (ob tem predpostavlja, da je kirurška ločitev možgan načeloma možna, saj hemisferi delujeta realativno samostjno). Parafit se zavzema za tretjo možnost: jaz naj bi preživel kot oba človeka:
» Alternativa običajnemu pojmovanju osebnega preživetja. Za katero se zavzemam, je v tem, da opustimo jezik indentitete. Predlagamo lahko , dajaz preživi kot dva različna človeka, ne da bi to pomenilo, da jaz je ta dva človeka.«
Logika pravi, da jaz ne more preživeti v obeh, kot predlaga Parfit, saj bila potem ta dva en isti jaz. Toda Parfit vztrja, da jez preživi kot dva različna človeka, obenem pa zanika, da je jaz ta dva človeka. Logika nadalje vpraša: torej jaz ni noben od njiju? Če ni noben, kako pa potem jaz sploh preživi? V tem je gotovo nekakšne paradoks, vendar je ravno v tem paradoksu slutiti novo, zanimivo Parfitovo misel:
osebna identiteta za preživetje jaza ni nujna. Figurativno ponazarja jaz z reko, ki se cepi v rokave; rokavi tečejo vzporedno, vse do delte se reka razdružuje in spet združuje, oblikujoč otoke, stranske kanale, razvejane strukture… Parafit trdi, da za preživetje jaza ni nujna ohranitev identitete v času, niti za življenja, niti po smrti. To podkrepi s pragmatičnim argumentom, da je pri vprašanju preživetja treba upoštevati predvsem tisto, kar je zares pomembno. Pri eksperimentu razdelitev možganov se moj jaz, moja zavest, moja oseba razcepi/razveja v dva človeka ali več ljudi, relacija prvotne osebe do vseh nastalih ljudi pa vsebuje vse, kar šteje v vsakem običajnem primeru preživetja. V tem je mogoče najti smisel tega, da lahko ena oseba preživi kot dve. To je podobno preživetju staršev v svojih potomcih s to dopolnitvijo, da skuša Parfit pojem preživetja jaza posplošiti na vse osebe, ne samo na biološke potomce, ni te ne samo na ljudi, temveč na vsa živa bitja, ki imajo spomin/zavest/voljo, torej na osebe v najširšem pomenu. Parfit v tem novem pojmovanju preživetja in drugačnem odnosu do biološke smrti vidi tudi možnost etične prenove človeštva:
»Še vedno je razlika med mojim življenjem in življenjem drugih ljudi. Toda razlika je manjša. Drugi ljudje so bližje. Manj me skrbi za preostanek mojega življenja in bolj za preživetje drugih.«
Parfit nam skuša povedati, da pri preživetju ne gre za dilemo vse ali nič – kakor običajno mislimo – ampak je pomembna 'stopnja' oz. 'kvantiteta' preživetja, možnost čim večjega dela življenjske vsebine osebe na njene naslednice. Parfit zanika 'samoumevno' nepreklicnost smrti: preseči želi v zahodni kulturi zakoreninjeno prepričanje, da je moja smrt moj absolutni konec. In da mi je po njej lahko pravzaprav vseeno. Prafit hoče prehiteti smrt posameznika –posamezne osebe- z mislijo, da se vsaka oseba nadaljuje tako, da v njenih naslednicah preživijo misli, čustva, dela in vse drugo, kar je oseba v življenju bila ali hotela biti – in da je tako preživetje edino, ki zares šteje. Nesmrtnost ni več pojmovana kot ohranjanje ene same individualne osebe po smrti, kajti:
»Ostalo bo nekaj spominov na moje življenje. In morda bodo žive tudi misli, na katere vplivam s svojimi mislimi ali dejanja, storjena kot posledice mojega nasveta. Moja smrt bo prekinila odnose med mojimi sedanjimi izkustvi in prihodnjimi izkustvi, toda ne bo prekinila drugih odnosov. Dejstvo pač je, da takrat ne bo nikogar živega, ki bi bil isti jaz. In ko to vidim, se mi zdi moja smrt manj slaba.«
Parfitova filozofija je blizu budizmu, še bolj pa upanišadski vedanti. Parfit je na svoj način ponovno odkril indijski zakon karme, načelo ohranjanja del – kajti 'karma' pomeni 'delo' – skozi celotno verigo rojstev in smrti. Vzhodni duhovnosti se ni približal zaradi nekega 'zunanjega' motiva (kolikor želja po preživetju, četudi 'razvejanem', sama ni tak motiv), ampak iz lastnega metafizičnega premisleka.
Parfit poudarja, da pri vprašanju preživetja jaza ne gre samo za posmrtno preživetje, saj se rojevanje in umiranje jaza dogaja že v enem samem človeškem življenju. Ravno ob nenehnih znotranježivljenjskih rojstvih in smrtih naših jazov zaslutimo možnost in način našega posmrtnega nadaljevanja. Niti v življenju niti po življenju ni enega samega jaza – Parfit piše o mnogih jazih, govori o mojih 'preteklih in prihodnjih' jazih. Meni, da univerzalnega subjekta, podležeče osebe, individualne duše kot nosilke vseh jazov- preprosto ni. Govorjenje o mojih jazih je samo naš ustaljen način izražanja, ki se mu težko izognemo, da pa je jaz strogo vzeto samo prazen označevalec.
Parfitova teorija je privlačna in ima v sebi precej modrosti, čeprav je nepopolna kot vse teorije.
Home
Pages: 1
