Devi wrote on 12.07.2005 at 15:38:58:ja jih
men se zdi da je to odgovor na ponarejenost, ki jo začutmo kdaj v dejanjih kakih ljudi. ko jim pod milim bogom nič ne moreš očitat, ker so tolk zlati, v bistvu pa čutiš da je use, kar počnejo sam maska in krinka in da čist nič ni tako, kot na videz zgleda (lahko se tega niti sami ne zavedajo). to da bi brcnil mačko (oz naredil nekej skrajnega) je po moje sam impulz, da presekaš 'normalnost' te zlaganosti in izvabiš iz nje neko spontanost, in s tem mogoče omogočiš da se malo resnice na plano prikaže... da začne situacija dihat in živet
se mi pa zdi tud da se včasih niti sam ne zavedaš, zakaj te sili v take stvari. ker včasih ne gre za to, da je situacija zunaj tebe taka, včasih si ti tak in rabiš šok da sebe spregledaš
Opisano je sicer ful lepo razumevanje samega sebe, pa vendar ne morem iz svoje kože, da ne bi spet spomnila, da če mi čutimo ponarejenost v dejanjih kakih ljudi, pomeni le, da imamo mi predstave o tem, kako bi pa naj bilo. In takrat trčimo ob lastno hinavščino. In pol se spravit na nemočnega? Ne bi rada obsojala, pismu, ampak tu sem zase tolikrat mislila, da sem boljša oseba, da se trudim zase zadržati pritisk, pa sem morala priznati, da sem ga na določenih osebah vseeno sprostila. Opazila sem, če ga zadržim jaz, se bo situacija sprostila kaj kmalu od drugod. Je pol razlika?
Največji pritisk se pri men nardi, ker se obsojam, čutim frustracijo, če obsojam. Torej, če me človek al pa življenje pripelje v sitacijo, da obsojam.
Ni lahko biti avtentičen v svojih občutkih, če ne tvoja narava ne želi raniti drugo bitje ob tem.
Predvsem bi si rada zapomnila:
don't judge yourself for judging!