Quote:Papež je v bistvu tragična osebnost, saj je imel načeloma neomejeno moč moralne avtritete, ki bi jo takoj izgubil, če bi jo poskušal uporabiti (če bi na primer izobčil vse tiste Katoličane, ki bi šli v napad na Irak - tako kot je izobčeval tiste, ki so kritizirali RKC) po drugi strani pa je bil tudi šef kapitalistične korporacije, ki se je na trgu obnašala tako kot vse ostale korporacije (Vatikan je lastnik celotnega Rimskega vodovoda, kanalizacije...). Seveda je RKC doktrina vedno nasprotovala bogatenju, svojih kristjanov - ne pa tudi svojemu lastnemu bogatenju (obresti so bile vedno "nekrščanske"), kar so lepo izkoriščali Židje, kasneje pa so to revidirali protestanti s svojo etiko, kjer je revščina božja kazen za nedelo, ne pa božja milost.
In seveda je imel papež tu prav, Mičota pač v članku zanima samo BDP, medtem, ko se je papež ukvarjal z ljudmi. Tako na primer ugotavlja, da bogate države revnim ne bi mogle pobrati toliko bogastva, saj naj ne bi imele česa vzeti, pri čemer pozablja, da bogate države izkoriščajo ceneno delavno silo revnih in luknje v njihovi zakonodaji (lep primer so izvozno predelovalne cone).
Tako v tem citatu zapiše:
Quote:Vsak kolikor toliko resen ekonomist vam bo potrdil, da bogate države niso bogate zato, ker izžemajo revne države, temveč zaradi tega, ker jim je uspelo dolgoročno povečevati gospodarsko učinkovitost, in to predvsem z razvojem tehnologije in učinkovitih proizvodnih metod. Enostavna aritmetika pokaže, da revne države preprosto nimajo dovolj bogastva, da bi njegov prenos v bogate države lahko pojasnil opažene razlike v razvitosti držav.
Seveda bogate države so razvile in razvijajo nove tehnologije, stare pa izvažajo, pri čemer izkoristijo poceni delovno silo, revnim državam pa se tako nekoliko poviša BDP in seveda nezaposlenost. Mićo je pač pozabil, da so revne države bile dobro izkoriščane skozi celoten kolonializem, kjer so najbogatejši lepo posrkali vse, kar se je dalo. In seveda je najlaže povečevati gospodarsko učinkovitost tako, da se zmanjša strošek dela.
Še vedno pa ostaja vprašanje, koliko imajo od te rasti tudi tisti najrevnejši ljudje. Tako kot je vprašanje, če je ta primer lahko predstavljiv tudi pri nas (ali kako si Mićo predstavlja, prenos Kitajsko-Indijskih izkušenj na Slovenska tla), če predpostavljamo, da je Mićotov cilj zagovor popolnega liberalizma napram ostalim modelom.
Drugače pa je Mićo pridobil nekaj pik, vsekakor je v tem članku dobro dal jajčka na plano.
uživajte!
Home
Pages: 
