[
t wrote on 09.04.2005 at 13:49:23:Ne vem, čigava psihoanalitična teorija je to, vendar sebstvo je prevod za nemški Selbst, kot nekaj, kar je samo na sebi - zato nima nobene direktne veze na primer z kolektivnim nezavednim - vsaj ne prikazane. To kar bi mogoče ustrezalo temu, kar tukaj ponujaš je mogoče ideal jaza skupaj z nadjazom.
Sebstvo se po tej teoriji razume v pomenu kolektivnega nezavednega oz. arhetipske duše. Posameznikova duša ni samo rezultat osebne izkušnje ampak ima tudi nadosebno dimenzijo, ki se manifestirav univerzalnih vzorcih in podobah, ki so sestavni del vseh svetovnih religij oz. mitoloigij. Ta arhetipska duša vsebuje princip strukture oz. reda, ki združuje različne arhetipske vsebine. To je tudi tisti središčni arhetip celovitosti, ki ga je mislim da jung poimenoval sebstvo.
Sebstvo predstvalja središče, ki ureja in spaja celotno dušo (zavedno in nezvedno) na enak način, kakor je jaz središče zavestne osebnosti. Jaz je središče subjektivne idnetititete. sebstvo je središče objektivne identitete. Sebstvo je je zato vrhovno duševna avtoriteta, kateri je jaz podrejen. Sebstvo tako lahko opišemo kot notranje izkustveno/empirjsko božanstvo, ki se istoveti z imago dei.
Po mojem razumevanju je idealni jaz idealna oblika razmerja med zavestnim jazom in sebstvom, pri čemer imata tako jaz kot sebstvo vsak svoje avtonomno središče, vendar sta ti središči nujno povezani s skupno osjo.
Quote:Sebstvo kot tako je eden od Jungovskih arhetipov in Junogova ideja psihe kot atoma - pri čemer je sebstvo tako jedro kot tudi ostala krogla, z notranjim upravljanjem pa ustvarja sanje.
Jaz kot tak pa je pri Jungu definiran kot jedro svetle površine na tej krogli (to, kar jaz zavestno vem).
Zato u bistvo še vedno ne razumem, kaj točno si mislil.
Jungo je prikazal dost precizno fenomenologijo sebstva, ki se izraža z značilnimi simbolnimi podobami v obliki kroga s središčem, večinoma z dodanim kvadratom, križem ali katerokoli drugo obliko četvernosti. Na sebstvo se nanašajo številni drugi motivi in podobe, npr. celovitost... neokrnjenost... združitev nasprotij...središčna generativna točka... popek sveta... os univerzuma... stvariteljska točka, ki pobvezuje boga in človeka... točka, po kateri nadosebne enrrgija pritekajo v življenje posmeznika... večnost kot nasprotje toka minljivosti... anorgansko ki se paradoksalno združuje z organskim..zaščitniške strukture, ki so v kaos sposobne vnesti red... elikisr bivanja...
Zavest ni (nujno) vrhnja svetla plast tega kroga, ki ima svoj zbirni center v točki povsem identićni s točko v sredeišču sebstva. Zavest ima (lahko) svoje avtonomno središče. Duševno življenje človeka im av bistvu dve avtonomni središči, središče jaza in središče sebstva, duševni razvoj človeka pa je v tem smislu spremijajoči se odnos med jazom in sebstvom na različnih stopnjah duševne rasti.
Jung opisuje predvsem fenomenologijo sebstva, ki se pojavi v procseu induviduacije v drugi polovici posameznikovega življenja (zato men postaja tko bliz!!!). Drugi avtorji (neuman, edinger) pa so začeli premišljevati o vlogi sebstva v zgodnješih letih posameznikovega življenja. Med analitičnimi psihologi je postalo sprejeto, da je naloga prvega dela polovice življenja razvoj jaza, ki poteka na podlagi progresivnega razločevanja med jazom in sebstvom, medtem ko druga polovica življenja zahteva prepustitev oz. vsaj relativizacijo jaza.
Seveda v praksi ni tako enoznačno, menjavanje združevanja jaza in sebstva ter ločevanja jaza in sebstva poteka v posameznikovem življenju neprestano tako v mladosti kot v obdobju zrelosti.
Ta ciklus si lahko predstavljamo v štirih fazah:
1. prvo fazo si zamislimo kot večji krog sebstva, v katerem je manjši krog jaza obstja le kot potencial. To stanje je stanje prvotne identitete jaza-sebstva, v kateri se latentni jaz s sebstvom popolnoma istoveti (sam sebe okuša kot božanstvo v izvornem stanju nezavedne celovitosti in popolnosti, ki kasneje pri človeku povzroča nostalgijo po svojih izvorih, tako osebnih kot zgodovinskih)
2. v drugi fazi se oblikujoči jaz počasi ločuje od sebstva, vendar pa se njegovo središče in večji del njegove 'površine' še vedno istoveti s sebstvom
3. v tretji fazi skupna identiteta jaza in sebstva še vedno obstaja, vendar ima krog jaza središče že izven ploskve kroga sebstva, tako da se posameznik vsaj dela osi med obema centroma krogov že zaveda.
4. faza pomeni idealno teoretično mejo oz. vrhunec duševnega razvoja, popolno ločitev jaza in sebstva ter hkrati popolno zavedanje osi med obema centroma.
Quote:V bistvu je tukaj še vedno ta ideal jaza in nadjaz - to bi znal bit edini zafukani gospodar znotraj te psihe in hkrati s svojo idealnostjo tudi glavni hlapec vsega mogočega.
Ta četrti del bi lahko bil ta idealni jaz, ki ni več potopljen v sebstvo, ampak avtonomen in celovit, hkrati pa zvestno povezan s svojo primarno in izvorno celovitostjo. Idelani jaz kot gospodar, a vendar hlapec.
Quote:Se mi zdi, da sebstvo že po defoltu ne more imeti klasično vlogo gospodarja (sploh ne na tak način ko te ob simbolnem stiska v grlu - to je klasična reakcija jaza na ideal) - še posebej, če je to neka celota vsega.
Ta stisk v grlu... kaj je to..? .. naveza avtonomnega jaza z sebstvom preko arhetipske vsebine očetovstva po zavestni osi ali neposredna idetifikacija neozvešščenga jaza z očetovskim likom sebstva, ki s s svojo avtoriteto ščiti/varuje in dela iz kaosa red? Karkoli že je, - obstaja!. Je močno in avtentinčno in zadnje kar bi bi blo po moje pametno za naredit je to vez zatajit/zanikat, se je sramovat ali pa jo po drugi strani mistificirat/glorificirat in se v njej naslajt.
Home
Pages: 
