Klemen, ej prečital si me:) Zanimivo. Hvala za ponujeno pomoč in prav tako ostalim. Moje videnje je drugačno.
Razumsko ne morem, vsaj trenutno ne, prepričevati sebe, da sem dovolj dobra, ker zaenkrat nimam takih izkušenj in potrditev od sebe in drugih, da bi lahko to zase rekla. Če pa bi bile moje izkušnje drugačne, bi pa to lahko rekla. Lagat pa jaz sama sebi o neki moji vrednosti ne morem, zaenkrat nism nič pametnega in superskega naredila (razen srednje šole,ampak to ne šteje) razen da je pač moje življenje vredno prav toliko kot življenje vseh ostalih - mišljeno iz generalnega humanega vidika, da ima vsako življenje, vsak človek in vsako živo bitje neko vrednost, ker je izdelek Boga.
Tole o materi pa zategnjenosti mišic si zadel tudi v polno. Sem bila prvič pri kiropraktiku, je rekel,da imam blazno zakrčene mišice hrbta, sem mislila, da je to od trebušnjakov in teh vaj, pa je rekel,da ni res, predvsem prsnega in vratnega predela. Me je parkrat stisnil, tisti prijem pač, da je spravil vse v pravi položaj, pokalo je kot strela, malo za trenutek zabolelo, premasiral je in in je blo ok.toda prvo noč isto po starem, obračala sem se, ker na nobenem boku ne morem zaspat, na hrbtu pa nisem vajena. Par dni po tem tretmaju je precej bolje, skoraj vredu! Sicer pa gre za malenkostne težave, nek maser in RTG je pač odkril kifozo, ni pa mi treba jemati tablet proti bolečinam. Nisem hotela vzbujat pozornosti na forumu s to zadevo. Seveda sem prijavljena spet na obisk k temu kiropraktiku, on to dela že 15 let in zaupam mu, morda si bom pa držo zravnala.
Kar se tiče Svetlobe, pa teh sposobnosti nimam, da bi znala s tem ravnati. Sem pa bila pred 2 leti pri eni gospe, sem bila naročena na apukunkturo, da bi mi odprla neke meridiane, da bi se vnetje desne ramenske mišice malo hitreje pozdravilo...pa sem morala za začetek, prvi tretma samo nekaj z njo meditirati, izvajala je bioenergetski tretma in morala sem si predstavljati Svetlobo Očeta od neba in Svetlobo Matere od zemlje in to mi ni bilo všeč, ker nisem tip za take reči. Raje molim očenaše in ostale molitve, ker jaz te Svetlobe ne zaznavam! in zdelo se mi je, da sem prišla domov od nje vsa neka poklapana, a navzven baje umirjena, v sebi pa skoraj razdražena. Saj verjamem, da si večina zna take stvari predstavljat, toda meni je to nekaj povsem irealnega, neoprijemljivega in zato ne morem fantazirat o nečem, česar ne občutim, bolj kot to mi ležijo fizični posegi. (podobno kot v tem primeru: pred 7 leti sem bila prisotna na neki meditaciji,kjer je v majhni sobi kakih 60 ljudi meditiralo, vodja pa je kao komuniciral z vesoljci, katerih prisotnosti jaz kljub moji takrat baje višji senzibilnosti nisem zaznavala,v sobi je bilo svinjsko vroče,kakih 35 stopinj in čeprav je na koncu vsem tekel znoj s kože, so vsi po vrsti vneto pritrjevali, da so čutili delovanje angelov hlajenja...tulili so v rog z ostalimi...ker je tako pač rekel vodja...mene na to finto ne more nihče dobiti,ker če ne čutim,bom vedno rekla,da ne čutim)
Ma kaki mama pa oče pa Ljubezen od zgoraj in od spodaj, mi smo v materialnem svetu in tukaj je ena mama pa oče, ki živita po vseh naših meditacijah po svojih istih vzorcih še dalje in mi dobivamo od njih takšna ali onaka sporočila, ki vplivajo na nas in zato ne more biti v nas prisotno neko vseobsegajoče odpuščanje in ljubezen, če so problemi taki pa onaki in način komunikacije taki in karakter tak in tak. Enim je pač dano nekaj, drugim več, nekaterim nič, pa se lahko na glavo postaviš. Žalostna pa nisem prav nič, taka je realnost in o njej bom povedala, ko si že omenjal mamo pa starega očeta, pa zadel
Ti namreč lahko mami pa babici, na katero si sicer zelo navezan, odpuščaš v nedogled to,da v tebi že od malega vidi v glavnem samo bodočo maternico za kakšnega bogatega moža, medtem ko za tvojega bratca (moškega) pa vidi izjemne možnosti za njegovo družbeno uveljavitev in je on edini njen ponos in jo pač sprejmeš kot takšno, ker čutiš, da te ima rada in še vedno ti želi vse najboljše, kot vsi starši pač. In nimaš v sebi jeze več, razen v puberteti. Resnično nimam kaj zameriti. Je pač taka,kaj čem zdaj jaz, se bom pa valda navadila pri 30. Pa ti kljub vsemu NE MORE biti vseeno, ko to zaznavaš, ko vedno vnovič to skapiraš.
In lahko je odpuščati in sprejemati očeta takega kot je, (hvala Bogu in usodi ne-nevarnega) občasnega pijanca, zaradi katerega mama trpi in se mu podreja, ker je po njenem mnenju pač samo ženska, in katoliško vzgojena misli, da žena mora poslušati moža in mu služiti. Ko se pa to spet zgodi, ena realna situacija, pa SPET čutiš nelagodje, nezaupanje valda v tak sistem in pol pa ti kar odpuščaj
Larifari. Problemi so... saj se te nikoli ne dotaknejo več tako, da bi trpel ( samo v otroštvu so se te dotaknili, ko si se počutil krivega, kot je to značilno za vse otroke, ki se jim starši kregajo ali ločujejo. Poleg tega sem pri 27 zavestno sklenila, da jaz NISEM ODGOVORNA ZA ŽIVLJENJE IN ODNOS DRUGIH IN TUDI MOJIH STARŠEV NE, do tega me je pripeljala ena sedaj kvazi jasnovidka,ki me je nadrla: pa kva se sekiraš, kva te je strah, zase se brigi! Kva boš trpela za druge, saj so se sami odločili za tak lajf, kdo se pa zarad tebe sekira,zarad svojih težav se raje sekiri in kuko jih boš rešla,večina folka dela tko,saj boš dubla še sive lase zravn njih) Toda opažaš pa, čutiš v konkretni situaciji, sporočila so jasna. Boš rekel, ja pol pa pojdi od doma. Hahaha, šef me je odpustil in vzel sposobnega moškega, pravega mačota, ker bi baje lahko v kratkem glede na moja leta zanosila (od svetega duha bi mu morala reči,pa nisem imela poguma) in si ne more privoščiti leto dni moje porodniške in zamenjave (ker to za njegove kliente ni dobro in je blo skoraj upravičeno, mi je pa napisal eno fajn referenco na srečo). In delo je težko najti. Ampak spet moram povedat, da ne trpim, nobena žalost me ne muči. Tako pač je. Ej jaz se ne sekiram. Ne čutim nelagodja, uživam vsak dan. Moški pač vladajo v tem svetu in prav tako hočejo najboljše (kao), najboljše zase in za svoje in večina žensk nismo njihove, odvisne smo pri podaljšanju delovnega razmerja od njihove odločitve in če jim nismo nič,ker pač nismo njihove, pa tudi ne moremo storiti ničesar. V mini krilo in visoke pete pa jaz ne grem, niti mi tega ni dovoljevala narava mojega dela.
In poleg tega bi stran od doma pogrešala skrb za domače živali, pomemben stik z zadevo "dajati in prejemati". Če te krava butne z rogom, ima tehten razlog, če je res ful lačna in ji stojiš v napoto v njenih jaslih recimo... če pa ti ljudje okoli tebe kažejo pokvečeno sliko "ljubezni", zaradi česar ti projiciraš takšno sliko partnerskega odnosa v vsak odnos med moškim in žensko kot edini možen in se zato braniš vsakemu čustvu drugega spola, ker pričakuješ vajeno in že videno, pa je druga pesem.
Oprostiti staremu očetu,kot si rekel...Kar se pa starega očeta tiče, pa ga spoštujem. Škoda ker ni nikoli zvedel,da ga imam rada. V tem ozračju njegove stalne molčečnosti, brezpogojnega odločanja, njegove prve in zadnje besede sem spoznala, kaj je krivica in kaj je ljubezen, ker je pač ni bilo. Če ne bi bilo njega, morda ne bi nikoli tako globoko o tem razmišljala. Umrl je, ko sem bila v puberteti. In rešil mi je življenje, slučajno je edini videl, da me je traktor podrl in zavpil vozniku, da ni šel preko mene, misleč,da je kakšen večji kamen ali kup zemlje, sem bla še čisto majhna, par mesecev, ko sem (precej pozno sicer) shodila. On je bil svetovljan za nas vse, navaden kmet, ki je rešil vsako križanko, samo kaj,ko je tako malo svojih spoznanj in izkušenj delil z nami, bivši maltretirani in skoraj izstradani vojak. Bil je molčeč gospodar na svoji zemlji.
Če bi še danes živel, bi bil vsaj red pri hiši, moj oče se ne bi tako sprostil v svoji razvadi, ker se ga je bal nekako, njegovega mnenja. Spet premoč močnejšega, a?
Razpisala sem se, kar malo preveč. Ne odpisujte mi več, sem vam že vzela preveč časa. Kmalu, v roku 2 mesecev, grem delat v tujino za pol leta. Kaj večjega zaslužit upam, če bo dano. Če pa sem tale vloženi denar zgubila in me bojo okradli in izginili,namesto uredili vse potrebne papirje, se pa tudi ne bom sekirala, vsaj ne bom mogla zase reči, da se nisem potrudila kaj spremeniti, narediti kaj dobrega zase. Možnosti so za vse. Svetloba itak ve, da obstajam, kaj se ji naj mečem pred noge, da me bo obdarila? saj je to brez pomena, če je ne čutim in ker je ne čutim in ne vidim, ne morem biti v svoji prošnji iskrena. Spoštujem vas, ki znate z njo. Tudi sicer je ne bom prosila, da se naj kaj spremeni. Raje po načelu Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Nihče nima pravice v molitvi in energetsko kakorkoli vplivati na druge, razen v trpljenju, še posebno na take ne,ki niso osveščeni, ker je to proti njihovi svobodni volji, ker trmasto plavajo globoko v labirintu svojih neuresničenih želja in razočaranj..očitno jih še ni bilo dovolj, da bi nehali upati v prazno in raje kaj storili.
Home
Pages: 
