en_bk
|
Dragi Lukec
Jaz sem samo en bk, precej kratkoviden opažam /mi ne uspe pogledat za ovinek nikakor/, naglušen še bolj /Konfuzij, moj prijatelj, mi ves čas prigovarja... no ja...premika ustnice...mogoče le žveči, pa ga ne slišim ali ga nočem slišati...se še nisem odločil/, pogreznjen v blodnjak svojih misli /če so izkrivljena ogledala, ki me obkrožajo, moje misli/...zatorej ti ne znam svetovati /ne znam svetovati niti sebi/, kako imeti sebe rad, kako se ubiti, čeprav /preblisk/ ali si živ, če se nimaš rad. Lahko ti povem le svoje mnenje, lahko ti ga pa ne. Nimam pojma kdo si, kaj si...ali sploh si. Je pa dilema, ki si jo izpostavil, toliko bolj stvarna, zame grozljiva in realna. Nisi ne prvi, ne zadnji, ki razmišlja kot ti...preveč jih je, preveč da bi te bral kot zajebancijo, četudi je to mogoče tvoj namen. Nimam pojma. Sprašuješ za univerzalen recept, kako se imeti rad, sprašuješ za božji naslov. Če se boš imel rad, te misel na samomor ne bo več preganjala, a ne. Recept obstaja, Lukec, enostaven recept, preizkušen recept.
Pomagaj drugim
Če bi rad navzgor, glej navzdol. Ko se najbolj smiliš sam sebi, ko si v temnem breznu samopomilovanja, ne glej navzgor v svetlobo, poglej dol, glej tiste, ki so spodaj in jim pomagaj. Z nasmehom, pogovorom, s tistim, kar potrebujejo, kar lahko daš. Jih ne vidiš? Glej, prisluhni, pojdi v Sočo, v Izlake, v dom za ostarele, na ulico, ozri se okrog sebe...
Pomagaj drugim, če bi rad pomagal sebi.
Pomagaj drugim, je njegov naslov.
en bk
|