Morilec živali ali morilec ljudi je še vedno morilec, ubijati zaradi jesti ali ubijati za zabavo je še vedno ubijati. Nagon po preživetju ali nagon to kill je še vedno nagon.

Ko s psi lovijo tisto prestrašeno lisičko al pa v areni pokončujejo ponos tistega bika je zverinsko in primitivno. Ubijati zaradi zabave je nečloveško/ali morda tudi ne.

Nagon po ubijati zaradi hrane pa ni tolk nagon po ubijati, kot nagon po tem, da "moramo" jesti meso. Neznanje, nečimrnost, ignoranca, čredni vzgib.

Na to se pa mogoče/ali pa tudi ne spomnimo, če ne prej, npr. v situaciji, ko na nekem počivališču, kjer tankaš petrol in počivaš, torej se okrepčaš npr. s toplim sendvičem s šunko, na istem počivališču počiva tudi kamion naloudan s kravami, ki gredo, vemo kam in ki jih čaka, vemo kaj.

Po moje uživanja  ob trpinčenju tud  ne gre enačit z ubijanjem. Ubijanje lahko globalno razglasimo za neetično ali celo prepovemo ubijanje (v pomenu pozročanje smrti s takim ali  drugačnim zavestnim  namenom), vendar s tem uživanja ob  trpinčenju drugih (ali sa sebe) ne bomo odpravili. Sado-mazohizem ma druge korenine kot ubijanje, ker ubijanje se ne  dogaja iz užitkov ali frustracij, ampak je posledica  globalih družbenih ali naravnih neravnovesij, ki  niso neposredno del naše narave.

V tem smislu ima ravno  vojska kot aparat za odpravljanje (al pa vzdrževanje) globalnih neravnovesij tolk dobr razdelan sistem civiliziranja/obvladovanaja naših nagonov, kot ga nobena induvidualna psihoterapije ne more vzpostavit.  Določenih nagnenj kot posmezniki pri seb po moje enostavno ne zmoremo   premagat/obvladat ali pa vzpodbudit zgolj z empatijo/sočustvovanjem, treba se je preprosto zanašat pa prepustit sistemu, ki  smo ga kot skupnost vzpostvli za nadzor lastnih nagnenj. Temelji tega sistema nadzora so zakodirani v naše kolektivno nezavedno in jih ko posmezniki sicer lahko avtentično občutmo kot svoje lastne, vendar so funkcionlani  za posameznika   lahko le, če se jih ta prakticira  skozi skupnost.

Bardo_Thodol wrote on 13.11.2004 at 13:03:20:


Poglej. Recimo, da živimo v neki kultivirani civilizaciji, kjer vladajo določene norme, ki si jih je človek sam postavil. In v taki civilizaciji pride do vojne. In vzemimo vojno v Iraku. Vojaki pobijajo, čeprav po mojem, nedolžne žrtve. In več kot jih pobije, boljši je v očeh vojaškega vodstva. Pa pride do pobijanja z mučenjem, kot se je dogajalo še ne tako dolgo nazaj. Vidiš tu pa so vojaki, ki so izvajali ta mučenja, naleteli na obsojanje in so bili postavljeni pred sodišče.

Jaz sem nasprotnik vsakega ubijanja. Tudi še nisem ubil nobene živali, hja, razen komarjev in muh. In če bi moral sam ubijati za hrano, ne bi nikoli jedel mesa.

In kaj hočem povedati? Če že koga ubiti, potem na hitro, brez bolečin.

titud wrote on 13.11.2004 at 12:46:43:



Tukaj mi ni popolnoma jasno, kaj hočeš povedati - razen, če nisi z vojsko mislil nasilja.

Sam sem še imel to priložnost, da sem dobil nekoliko vpogleda v notranjo strukturo tega represivnega aparata, imenovanega vojska. In moram priznati, da sem od njega odnesel predvsem spoznanje o njegovi nesmiselnosti. Vsekakor pa lahko priznam, da zaradi te epizode nikakor nisem boljši človek (seveda obstaja neko določeno zadovoljstvo ob spoznanju, da lahko brez večjega napora smrtonosno delujem do 500 m - da, kot so nas podučili starešine zadanem svoj cilj). Zato se mi tudi tdi precej absurdna rešitev, da bi poslali takšne "morilce" na "družbenokoristno delo" v razna živalska zavetišča (to bi bil cinizem najvišje vrste - podobno, kot da bi pedofile pošiljali na rehabilitacijo v otroške vrtce).

Posebej duhovito se mi zdi tudi tvoje videnje vojske kot vzdrževalke globalnega ravnovesja - tu bi rad vsaj en primer tega, kako vojska vzdržuje globalno ravnovesje (mogoče zadnji lep primer je obdobje hladne vojne, ko sta si nasproti stali dve velesili, ki sta bili s svojima vojaškima aparata globalno izbrisati celotno civilizacijo). Sam recimo ne vidim, da bi, na primer, ameriška vojska doslej odpravila kakršnokoli globalno neravnovesje, dopuščam pa možnost, da bi se mogoče to nekoč zgodilo: da bo ena stran dokončno zmagala in uveljavila svoje norme, vendar je to podobno s tistim vicem o ljudožercih.

Zanima pa me tudi tvoje videnje tega, kako naj bi vojska obvladovala človeške nagone: sam vidim vojsko predvsem kot tisto, ki določene nagone šele sprosti, oziroma jim omogoča njihovo nekaznovano zadovoljevanje. Vojaki namreč niso morilci, temveč kvečjemu ubijalci, morilci postanejo šele, ko se lotijo "svojih".

Zato se mi zdi tudi nekoliko nezadovoljiv ta naslov. Živali se pač pobija ne pa mori (tako kot sovražnike). Kategorija "morilec" je v osnovi rezervirana za tiste (ljudi), ki ubijajo svoje.



uživajte!

picola wrote on 13.11.2004 at 14:59:19:


Ne.

Spomnil sem se tele definicije vojaka, ki mi je bila všeč:
"Vojak je tista visoko motivirana oseba, ki ubija tiste, ki jih sploh ne pozna, niti ne ve, čemu jih ubija.
Za svoje interese so ji zmotivirali tisti, ki se sicer dobro poznajo, vendar se medsebojno ne pobijajo."


------------------------------
Evtanazija se od drugih vrst usmrtitev pomembno razlikuje po tem, da ne gre za dejanje storjeno proti volji umorjenega, ampak po njegovi volji.

Kljub temu pa nisem zagovornik evtanazije, ker se institucionalizirano morjenje lahko prehitro zlorabi in sprevrže v masovno eliminacijo vseh neželjenih in težko bolnih, ker se ekonomsko ne bodo več izplačali.

Moje mnenje je, da je treba tudi tistim, ki iz kakršnega koli razloga prosijo za smrt,  pomagati na katerikoli drugačen način, razen z usmrtitvijo, naprimer z lajšanjem  bolečin ali da se jim nekako da vedeti, da niso odveč, kar je običajno poglavitni razlog za brezup, ker se počutijo zavržene in svojcem ter družbi v breme.

V kakšni drugačni družbi, bi evtanazijo morda celo podprl, nikakor pa tega ne morem v sodobni in vedno bolj skomercializirani družbi, ki teži po vedno večjih (površinskih) čutnih zadovoljevanjih, odriva pa globje vezi in medsebojno poznavanje in v kateri se življenje iz dragocene vrednote vedno bolj spreminja v poceni robo, merljivo zgolj z ekonomskimi kazalci.

t, saj, mogoče res perverzno zgleda jih zdravit z nego žrtvam, .... mogoče bi bla rešitev boljša, ja maš prav, jih dat v klavnice delat za tok let...

tm bi verjetnb še prej dojeli ves nesmisel in bedo svojega dejanja...

pa sploh je tud pr vsakem takem dejanju poiskat vzroke zakaj je do tega prišlo? po mojem ma vsak svojo zgodbo in zelo verjetn so bli sami nekdaj žrtve nekoga močnejšega.... in ljudi usmerjat je treba takoj , se prav najprej so odgovorni starši, pol vzgojitelji, učitelji, dokler kot odrasel človk sam ne znaš sprejemat odgovornosti za svoj lajf.... in če tokim ljudem je to še zdej ne uspeva, pol res oreng škripa... tko da to je en tak oreng zemeljski projekt, naučit ljudi živet v miru...

in itak da že zdavnaj ni več potrebno lovit živali za preživetje skor povsod po svetu, še tam kjer kao ni druge (eskimi, ....).... mislim a bi jim bil res tak problem dostavljat visokohranljivo vege hrano v utopičnih Združenih Državah Sveta?

tko, da me ne gane ne ena ne druga varijanta ubijanja, ker je še vedno ubijanje.... in tudi, če ujete svinje dobijo šus u glavo...kaj pa le njihova vzgoja in dostava teh živali? a ni le počasno, mučno igranje mačke z mišjo? v bistvu šala... edin kar je, da je mačka žival in se ne mormo spet zgovarjat na neke nagone ki nas silijo v ubijanje  za šalo, ker za preživetje ni sploh več potrebno...

ma mene zdej počas mineva tud ribe jest pa me niso prestrašile vse študije o onesnaženju morj in zastrupljenosti ribjega mesa   (čeprav energetsko še zmer velik bolj polna kot vzgojena ubita svinja), v bistvu mi je dal mislit en članek....k je bil naslov Delfini: ribe so tudi njihove.... (neki tazga, no)

me je takoj asociiral na adamsa valda Zbogom in hvala za vse ribe! skratka ne bi rada živela v svetu kjer ni delfinov, pa čeprav še nism , razen v sanjah, plavala z njimi, sam em ful vzpodbuja in tolaži misel, da ta angelska bitja še zmer obstajajo.... se prav tud zemlja še ni tok adijo