Quote:

Človeška žival glede nagonov ni kaj dosti drugačna od omenjenega mucka. Kadar se nekdo izživlja z mučenjem, je to posledica nagonov, ki so običajno potlačeni, vendar se kljub potlačitvi lahko občasno manifestirajo.  (kadar družbene zavore popustijo)

Zverem je ubijanje v genih, kar pomeni da ubijajo nagonsko.
Narava je  poskrbela tudi za to, da je v nagonskih dejavnostih tudi nekaj užitka, saj bi sicer s takimi dejavnostmi kmalu prenehali (in izumrli).

To je "farbanje" samega sebe, če misliš, da si s tem, ko nekoga ubiješ s svinjsko pištolo v tilnik (hehe, v matičnem hlevu   8) ), kaj bolj "human", od tistega, ki se pred ubojem z žrtvijo še malce poigra.

ma ljudje smo daleč od tega, da bi se lahko, vsaj v zahodnem svetu, zgovarjali na neke nagone...

zakaj morjo pobit miljonkrat več živali, kolikor jih pol pojemo...

kar se kazi tiče, sem že v mačjih morilcih pisala, recimo najmanj 5 let redne skrbi v zavetiščih za živali....

so se takrat eni oglasili, da ah, da to je pa preveč.... a je res?
men se zdi to še vedno mila kazen.... kako so že rekli, kazen mora bit vzgojna, ampak v smislu ZA življenje, ne da te v inštitucijo zaprejo

oko za oko, zub za zub, čase smo pa že zdavnaj presegli.... in definitivno nism za to, da se komurkol vzame življenje.... se res lahka že kaj bl učinkovitega in pametnega spomnimo, da bojo mel vsi kriminalci možnost popravka še v tem življenju

Petra. wrote on 12.11.2004 at 10:21:38:


To je v bistvu to:  družba  ti da moč,  zarad katere se naučiš odvornosti do tistih, ki so ti zaupani v varstvo...

Bardo_Thodol wrote on 12.11.2004 at 09:01:25:


Pa poglej takole. Če bi ti bil pred dejstvom, da te nekdo hoče umoriti in ti da na voljo, kako bi rad umrl, ali en metek, ali pa mučenje do smrti, bi se verjetno odločil za prvo opcijo. Razen če nisi mazohist, ali pa v sorodu z njim, ki je umrl na križu.

Lilith wrote on 12.11.2004 at 11:13:05:


Ta dvom je upravičen, čeprav bi si upal trdit, da tisti, ki bo  po takem 'vojaškem' sistemu rehabilitacije postal odogvoren  za nemočne,  jih ne bo nehal  mučil  zarad prebujene empatije, ampak zarad prebujenga občutka časti, ki izhaja iz občutka moči.  Jih ne bo več matrov iz čistega sadizma, ker to zanj glede na položaj pač ne bo častno. Seveda pa ne sme imet občutka, da bo z imenovanjem na to 'funkcijo' kaznovan. Sistem mu mora dat v naprej vedet, da mu izraža zaupanje, ki ga ima priložnost  častno upravičit in ne,  da ga pošilja na rehabilitacijo kot na neko 'robijo', kjer se bo sistemu skrito ali pa odkrito upral na način, da bo še z dodatnim sadizmom trpinču nemočne. Če jih že in ob tem clo uživa, to npr. vojski počne častno  v interesu podrejenih, ker se morajo naučit reagirat v težkih razmerah, ker je od prenašanja tega trpinčenja odvisno preživetje v dejasnko nevarnih situacijah.

Meje med kaznijo in rehabilitacijo, med trpinčenjem iz užitka in iz dolžnost/časti so tle tanke in težko ločljive, ampak po moje vendarle obstajajo.

Bardo_Thodol wrote on 12.11.2004 at 13:20:56:


Govorim o principu, ne pa dobesedno. Po temu principu bi, če bi se znašu v volgi fotra otroka, ki  trpiči živali, zihr začel  ozirat po sistemu rehabilaticaje, ki bi mi sina nauču pravega  pomena in posledic zadovoljevnja tega nagona. Lahko  da bi začel razmišljat tud o temu, da bi ga poslal vojsko, da bi na lastni koži občutu maltretacijo in bi se na tak način morda clo  nauču, čemu služi.    

Bardo_Thodol wrote on 12.11.2004 at 14:40:27:


Se strinjam. Poslat sina v vojsko pa bi bil  izraz moje nemoči, ki bi se izrazu skoz  trpinčenja svojga otroka, zarad česar bi moral bit  jest sam napoten na  rehabilitacijo.

Bardo_Thodol wrote on 12.11.2004 at 12:16:54:


Saj sam dobro veš, da je bilo vprašanje retorično, torej se ne izmotavaj.

Le to sem ti hotel povedat, da je eno ubijanje za hrano, drugo pa je mučenje za lastno zabavo.