Naše zverske narave ni mogoče kar tako enostavno potisniti, zato občasno prihaja tudi do takih in podobnih ekscesov.
Seveda bi takega nasilneža tudi jaz z veseljem mučil in mu na enak način lomil kosti, kar pa po drugi strani samo dokazuje, da je tudi pri meni prisotna ista zverska narava, ki samo čaka, kdaj bo lahko planila in se izživela (pa čeprav le v takih družbeno sprejemljivih "pravičniških" primerih.

Spomnimo se, da se podobno tudi sicer prijazni mucki (ki pa so ravno tako zveri) z miško najprej nekaj časa igrajo in jo mečejo sem ter tja, preden jo dokončno ubijejo.

Kaj torej predlagaš, da bi sodno preganjali in zaprli tudi vse klavnice? Pa prevoznike, ki živali prevažajo v razmerah, ki so zanje  ravno tako mučne.

Lilith wrote on 11.11.2004 at 09:35:07:

Gre za doslednost, brez katere je vse skupaj brez veze.
Kadar ene svinjarije (bolj redke) obsojamo, druge (vsakodnevne) pa dopuščamo, kako bi temu rekli? Dvoličnost?

Bardo_Thodol wrote on 11.11.2004 at 10:09:22:


Moram reči, da si veliko preveč dovoliš, ko mi podtikaš dvoličnost in dopuščanje vsega, kar si prej omenil (klavnice &stuff).
Ti mojega stališča do te druge teme ne poznaš, ker ga tukaj nisem izrazila. In ga v tej temi tudi ne nameravam.

Lilith wrote on 11.11.2004 at 10:51:34:

Jaz si na takem debatnem forumu, kot je tale, lahko dovolim, kar si hočem in za to nimam prav nobenega namena iskati kakšnih posebnih dovoljenj.
Sicer pa je znano, da mačka zacvili, če ji stopiš na rep.
Direktno te nisem nikjer obtožil dvoličnosti.
Vprašanje je bilo postavljeno retorično, "ali ne gre za dvoličnost, kadar se obsoja posamezne excese mučenja, medtem, ko se na množične ne oziramo in še naprej uživamo v dobrih zrezkih".  Tvoje konkretno  stališče o tem vprašanju me dejansko niti ne zanima prav preveč in če v retoričnem vprašanju prepoznaš sebe, tudi to ni več moj problem.

titud wrote on 11.11.2004 at 10:40:00:


Najbrž bi paralelno morala potekati dva procesa - posledice za dejanje v smislu kazni (o čemer govorim jaz) in jačanje oz rehabilitacija storilcev (o čemer govoriš ti).

(Če te prav razumem, sem jaz prešibka, da bi razmišljala o drugem, ti pa premočan, da bi razmišljal o prvem? )

Bardo_Thodol wrote on 11.11.2004 at 12:04:43:


Pa saj to, da dvoličnost obstaja, sploh ni sporno. Vsaj če zase govorim, lahko mirno potrdim, da se kdaj zalotim v tej vlogi. Saj ne da mi je tudi všeč.
Nisi pa dobil tega odgovora od mene zato, ker bi se s tem preveč oddaljili od tega, kar je mene danes tako zelo zdrmalo, da sem imela potrebo to tudi objaviti tule na forumu. Veš, jaz konkretne stvari tudi konkretno rešujem. Se mi zdi, da če bi hotela sistemsko pristopiti- da za to pa res nimam orodij. In se v tem počutim nemočno.


Bardo_Thodol wrote on 11.11.2004 at 12:04:43:


Aleluja.

Lilith wrote on 11.11.2004 at 10:54:41:


Nemočni se med sabo res trpinčimo in pobijamo zaradi svoje nemoči. Vsaka atomska bomba je izraz naše nemoči, da bi se zaščitli pred nemočjo drugih. Zato smo si jo tud izmislni, da nas, močne kot so, ščitijo pred našo lastno nemočjo. So ene vrste fetiš, v katerga smo zakodiral vso našo nemoč.

Se res sliš pardadoksno,  ampak najboljša začita pred  trpinčenjem nemočnih je res ta, da se  tiste, ki trpinčijo naredi za močne, ker z  močjo pride tud odgovornost za  razpolaganje s to močjo. Otrok, ki trpinči nemočnega,  do občutja te moči gre po napačni poti al pa do moči, za katero  bi moral prevzet  odgovorost,  sploh ne želi prit. Najboljš so ta sistem itak zaštekali  v vojski, ko tiste, ki trpinčijo druge zaradi občutka lastne nemoči, za kazen povišajo,  s povišanjem pa jim naložijo odgovornost za podeljeno  moč in s tem skrb za nemočne. Na družbene položaje se tako praviloma prebijajo tisti, ki jih frustrira občutek lastne nemoči in ne tisti, ki so močni. Močni se vojske in družbenih funkcij če se le da izognejo al pa so zanje čist neuprabni,  ker ne počutjo nobene posebne potrebe po tem, da bi se njivo moč merilo  z odgovornim odnosom do nemočnih.