Ja,vsak dan.In vsak dan bolj.Zdi se mi,da se bolj in bolj zavedam svoje odgovornosti pri sodelovanju v tej igri,ki se ji reče življenje in zato tudi veliko več analiziram svoje misli,besede in dejanja zato,da ne prizadanem in ne delam škode sebi in drugim...Je pa tale introspekcija v bistvu zelo naporna reč,ki včasih privede do velikih notranjih konfliktov,ki jih brez nje sploh ne bi bilo.Bit moraš tut pripravljen soočit se z odgovori,ki jih dobiš,kar pa včasih tut ni tako lahko,ker nam srce(al pa kdo drug) pravi drugače...
Tko,tolk na kratko o tem...kar se tiče mene...
lepo se imejte

samoopazovanje je v biti ena od enot ali metod v psihologiji. poleg introspekcije poznamo še drugo - opazovanje drugih. pa naj se vrnem na začetek.
mislim, da mora vsak posameznik živeti po svojih lastnih notranjih prepričanjih, da mora vsak imeti vsaj toliko hrbtenice, da izraža svoje mnenje, svoja čustva in svoj pogled na svet in stvari.
sama osebno nikoli ne naredim nekaj, kar je proti moji notranjei volji ali hotenju. tudi čustva kažem na odprt in razumljiv način, pa tako, da zvečer z mirno vestjo zaspim. me ne more navdušit nobena religija in le redko katera filozofija. sem kar sem, enkratna in podobna le sama sebi.
notrajanja doživetja jasno tudi mene včasih zavedejo , pa saj je to logično. ljudi zavajo skušnjave, kot so zavist, ljubosumlje, razna podvrženost bilo katerim substancam. nihče v biti ni popolen, ker je to lahko samo bit. somoopazovanje me marsikdaj privede tudi v slepo ulico. potem me razjeda dvom. ali sem nekomu storila krivico in zakaj, ali sem nekoga prizadela in kako...v biti pa vedno delam po notranji intuiciji, ki me ni še nikoli izdala, pa ne zapustila.
lep dan želim!
Angel