Amen se pri kristjanih običajno pojavlja na koncu molitve ali spisov. V takem primeru služi kot pritrditev v smislu ''Res je.Tako naj bo.'' V Mateju se Amen uporablja tudi kot ''Resnično, zares.'' Torej je pomen besede Amen BOŽJA RESNICA. Še več – v razodetju se Amen uporabi tudi kot ime Kristusa oziroma Boga (Raz 3,14).
In tudi v Izaji je kar dvakrat Amen uporabljen kot BOŽJE IME.  Amen  je torej BESEDA, ki jo v začetku omenja Janezov evangelij. Je prvobitni zvok vesolja. Pravzaprav pa to sploh ni izraelska pogruntavščina.

V Egiptu ta bog, ki je kasneje inkorporiran v izraelsko enoboštvo, torej Amen (nebo) oziroma Amen-Ra, izhaja iz korena AM in končnice –em. V Tebah, ki so središče Egipta, njegov ''popek'' ali OM-falos je bil glavni tempelj Amena. Tako popek kot Om zvok spadata v simboliko prvobitnega, izvornega ali prenatalnega sveta. Po grškem pričevanju so svečeniki v teh templjih soglasno peli samoglasnike, kar je ob sozvočju dalo brneč in zvonek zvok, ki naj bi bil zvok vesolja.  Če poskusite, boste videli, da gre za zvok Aum, AM oziroma Om (m se izgovori kot da bi hoteli reči ''ng'').
Kakor se Amen dostikrat pojavi na začetku egipčanskih molitev, in Amen na koncu judovsko-krščanskih, tako se tudi pri hindujcih Om pojavlja na začetku ali koncu molitve.

Nekateri se ne zadovoljijo z razlago, da je Om semenski yogijski zvok in poskušajo izvajati besedo iz korena Ab, kar v semitskih in indoevropskih jezikih pomeni ''oče''. To je morda res, morda ne, je pa skrajni domet razlage besede Amen.

Še malo in bom rasvetljen