Že s tem, da takšno hipotečno mrežno stanje  oznčujejuš kot sanje, priznavaš, da to ni nemožno stanje, ampak stanje, ki ga je moče vzostaviti samo v določenem stanju (merežne) zavesti. V praksi taki hubi nastajajo, ker ta mereža služi nečemu zunanjemu, ker ne služi sama sebi. Če bi služila sama sebi, bi se njena vozlišča že znala tko sinhronizirat, da bi potreba po hubih (otokih trajne ojačane pvezanosti, ki zluži potrebi po stalni povečani pozornosti) odpadla, ker bi bla pozornsot mrežne zavesti  usmerjena na ničesar drugo kot na enakomeren pretok (enrgij, informacij) skozi vsa vozlišča. Sanje so tako neke vrste samostojna mrežna zvest o sami sebi, svobodne asocije pa s svojim svobodnim pretokom skozi 'hube', ki niso  vključeni kot  pri polni zavesti, opozarjajo, da so naši možgani mrežna struktura, ki se je (pod določenimi pogoji)sposbena popolne   uskladitve  sama  s sabo in s s tem tud z mrežnim principom, katerega del je in  po vzoru  katerga so ble tud same  skreirane.      

Ni panike okrog hubov, naj bodo in ostanejo. Zihr majo svojo funkcijo v socialni mreži, v kaktero vstopam. Po moje tako, da ojačajo mojo pretočnost  v njej in če je moja identiteta lažna bodo pač ojačale mojo lažno pretoćnost. Za  to niso krivi hubi, ampak sistem, ki mi omogoča lažno  identifikacijo in se mi kaže kot da iz te lažne  identifikacije lahko zase izvlečem ekstra korist. Tko kot pri pokru, če znam dobr blefirat. Ampak zakaj ne bi igral drug proti drugmu z odprtimi kartami? Ekstra profitu bi se sicer odrekl, ampak tud ritziku extra izgube. Zakalj bi se  moral  za lažnimi identieitami skrivat sploh, če nas ne vodi pohlep po nezasluženem  dobičku na eni in strah pred nezaslulženi izgubi? Zakaj smo si ta  sistem uštimal, da drugim   ne omogoča razkrivat naše prave identite tako spoh, če hkrat sanjamo o drugačnem?      

Bardo_Thodol wrote on 18.08.2004 at 14:23:00:


Zadel si v črno. Kako naj jo spoznamo? Po moje ne drgač, kot skoz interakcijo z drugimi, torej le skoz celostno interakcijo udležencev v mreži. Brez manipuliranj, skrivanj, blefiranj, laži.  Svojo popolnoma pravo identiteto lahko najlaže  razkriješ le v interakciji z identitami, ki  ne manipularijo, skrivajo, belfirajo, lažejo.  Nekom  je za to spoznaje  dost samo ena, komu pa jih je pa  miljon premalo. Po domače povedano; dovol je en, ki mu je zate res mar tak kot si, pa ti se ti kot iz čebue izluči prava identieta, za katero bi še vćeraj prisegu, da nima nč s tabo...      

titud wrote on 18.08.2004 at 14:49:57:


se prav, nekdo ki laže se niti ne zaveda da s tem bolj škoduje seb kot drugim    ???

vida wrote on 18.08.2004 at 15:27:31:


Prikrivanje in  potvarjanje svoje identite je veščina, ki se je skoz interakcijo učimo že od malga. Ko izgubimo zaščitništvo mame (ki edina ve, kakšni smo v resnici, ker nas edina v celoti sprejema), ponavad izgubimo tud ogledalo svoje identitete in se jo odravimo iskat kot skrit zaklad, s katerim si bomo pridobil naklonjenost kralja, da nam bo dal svojo hčer pa še pol kraljestva zraven.

Tko da ja, ko se poistovečamo lažno identitreto,  si zihr   škodujemo, čeprav krajši  rok profitiramo, saj nas ta lažna idenititeta varuje (namest mame) pred tisitimi, ki se prav tako še niso pripravljeni soočit z lažnstjo svoje.      

Ni  panike, itak nam  identieto z lažmi in manipulacijajim  prekrijejo  že mame, samo one ponavad tega ne očitajo, ker so to same nardile z najboljšimi nameni in tega niti ne opazjo. Sprejemajo  nas take kot smo  + take kot  so nas same  nardile, ker nas majo itak  za del njih samih. Ko nismo več del njih, se moramo pač znjat s tistim, s čimer so nas opremle...

V zvezi z implantiranimi čipi za identifikacijo sem se spomnil filma "Loganov pobeg", v katerem so tudi vsi prebivalci zaprtega mesta nekje v prihodnosti imeli implantirane čipe v dlaneh.

Za vsakega prebivalca se je natančno vedelo, kje se nahaja in se ga po potrebi tudi ulovilo.
Veljalo je namreč pravilo, da nihče ne sme živeti več kot 30 let. Vsakogar, ki je dopolnil 30 let, so  tudi na silo, če je bilo potrebno, prignali na ritual "renovacije", oziroma na javno in slavnostno usmrtitev.
Skriti se ni mogel nihče, saj so vsakogar s pomočjo čipa takoj izsledili in privedli. Vsakdo je tudi vedel, kdaj se mu je začel iztekati rok, ker takrat je začel v dlan vgrajeni čip rdeče utripati.

Ob koncu filmske zgodbe pa sledi šok, ko nekateri slučajno odkrijejo, da obstaja tudi zunanji svet, v katerem srečajo starca (Peter Ustinov) z dolgo belo brado, ki živi lagodno življenje v družbi tropa mačk in ki implantiranih čipov ni še nikoli videl, ravno tako, kot oni niso še nikogar videli brez čipa in se jim to tudi ni zdelo mogoče.

Omenjeni VeriChipi naj bi se menda tudi vgrajevali v dlan,  doba trajanja bi jim bila pa nekje 20 let ...

japka wrote on 18.08.2004 at 19:17:56:

Da jih bo razneslo, je bil le mit. Ko so na koncu začeli množično zapuščati mesto, se namreč ni nikomur nič zgodilo, le čip je  postal neuporaben, ker je bil izven dometa centralnega sistema.

Sicer je pa najbolj zanimivo to, da prebivalcev mesta ni imel nihče konkretno pod kontrolo. Kontroliral jih je ustvarjen sistem, ki so ga pa sestavljali kar sami prebivalci ob pomoči tehnike. Logan, ki je pobegnil, ker se mu je tudi iztekal čas,  je bil tudi sam član represivnega dela družbe, torej tistega dela družbe, ki je bila v funkciji izvajanja (samo)kontrole, da je sistem funkcioniral, tako, kot je treba, čeprav  že zdavnaj ni bilo nikomur več jasno, zakaj mora vse potekati ravno tako, kot poteka.