Vsak dan se v službo peljem recimo po bolj ali manj isti poti. Na tej poti sem spoznala določene prebivalce, ki so vedno tam. Call me crazy, ampak enega vsak dan pozdravim. To je Bor, moje drevo. Ko je zima, vem, da mu je lepo in se z njim veselim. Ko je poletje, vem, da mu je vroče in ga tolažim, da bo kmalu bolje. Vsako jutro mu rečem: Hallo Bor. Mislim, da me tudi on sliši in me pozdravi nazaj.
Danes pa grem iz službe in na mojo srce parajočo žalost, Bora ni bilo več tam. V imenu novogradnje so ga nekam prestavili. To je moje upanje, upam, da ga niso kruto posekali in vrgli stran. Nisem mogla verjeti, naredila sem krožni zavoj in šla nazaj se prepričati iz perspektive, kot da grem v službo. Ni ga bilo. Mojega drevesa ni več.
Sem zelo žalostna, ker ne vem kje je. Upam le, da so ga dobri ljudje le prestavili na bolj ustrezno mesto.
Bor, I still love you. I will miss you so much. Your Rose.