Vsak dan se v službo peljem recimo po bolj ali manj isti poti. Na tej poti sem spoznala določene prebivalce, ki so vedno tam. Call me crazy, ampak enega vsak dan pozdravim. To je Bor, moje drevo. Ko je zima, vem, da mu je lepo in se z njim veselim. Ko je poletje, vem, da mu je vroče in ga tolažim, da bo kmalu bolje. Vsako jutro mu rečem: Hallo Bor. Mislim, da me tudi on sliši in me pozdravi nazaj.

Danes pa grem iz službe in na mojo srce parajočo žalost, Bora ni bilo več tam. V imenu novogradnje so ga nekam prestavili. To je moje upanje, upam, da ga niso kruto posekali in vrgli stran. Nisem mogla verjeti, naredila sem krožni zavoj in šla nazaj se prepričati iz perspektive, kot da grem v službo. Ni ga bilo. Mojega drevesa ni več.

Sem zelo žalostna, ker ne vem kje je. Upam le, da so ga dobri ljudje le prestavili na bolj ustrezno mesto.

Bor, I still love you. I will miss you so much. Your Rose.  

Rose ce hoces ti lahko jaz moj Bor posodim za kdaj pa kdaj. Mojega ne bojo posekali ker stoji na robu nasega gozda. Je pa zelo lep in postaven in ravno pravsnji. Meni pomaga ko se mi ne da ucit pa bulim skoz okno. No ampak ker se trenutno nic ne ucim ti ga posodim, ko rabis samo poklici.  

Boroljubci stick together  

Slabo spanje, zgodnje vstajanje

Renderer, ki si vzame krajšo večnost, da kaj izpljune, mamicu mu...

današnja kavica

Ko se gostujoči Kr_eten noče zapreti z Lilith v sobico....da bi ga intimno spoznala...eh, to se mi je zareklo ....
da bi mu izprašila hlače, se razume. 8)

Lilith wrote on 12.08.2004 at 08:49:30:

vem . rad bi se pogovoril , a te je strah ...ne boj se , lane moje