Psihoanalitično precenjevanje vsega spolnega v človeku je prav tako neopravičljivo in nenaravno, kakor je nenaravno obsojanje spolnosti v imenu višjih ciljev človeštva. Oboje je pravzaprav izraz iste človeške nezmožnosti, da bi svojo spolnost sprejel povsem odprto, stvarno, s polnim zaupanjem, z vero, da mu lahko pokaže pot do vrhunskih življenjskih vrednost. Psihoanalitično precenjevanje spolnosti v enaki meri izraža strah pred njo, kakor tudi dušenje spolnih želja.

Freud v svoji psihološki analizi človekove spolnosti zanemarja njeno psihično komponento in da ostaja na površju ter da ni prodrl v svojo "globinsko" metodo dovolj globoko v bistvo človekove osebnosti - prav tako se je omejeval v svoji praksi v glavnem na raziskovanje histerij. V svojem sistemu ni samo precenjeval spolnosti, marveč je zanemaril tudi socialne faktorje, ki vplivajo na človekovo duševno življenje. Spolne navade so se tako zelo spremenile, da Freudove teorije ne pretresejo več srednjih razredov na Zahodu, in radikalizem tistih ortodoksnih psihoanalitikov, ki danes še vedno mislijo, da so pogumni in radikalni, če branijo Freudovo spolno teorijo, je donkihotovski. Freud ni toliko kriv, ker je preveč poudaril spolnost, pač pa, ker spolnosti ni mogel razumeti zadosti globoko. Na Freudove ideje je deloma vplival duh 19.st.; deloma so postale njegove ideje popularne zaradi duha, ki je prevladal v letih po 1.sv.v. Med dejavniki, ki so vplivali tako na splošno razširjenje kot tudi na freudovske koncepte, je bila prva reakcija proti strogi morali viktorijanske dobe. Drugi dejavnik, odločilen za Freudove teorije, je pojmovanje človeka, ki je tedaj prevladovalo in ki temelji na strukturi kapitalizma. Da bi dokazali, kako kapitalizem ustreza naravnim potrebam človeka, je bilo treba pokazati, da je človek po naravi nagnjen k tekmovalnosti in poln sovražnosti do drugega človeka. Medtem ko so ekonomisti to "dokazali" s pomočjo nenasitne želje po ekonomeskem dobičku in darvinisti s pomočjo biološkega zakona, da preživijo le najbolj sposobni, je prišel Freud do istega zaključka z domnevo, da moškega žene neskončna želja, da bispolno osvojil vse ženske, in da mu samo pritisk družbe preprečuje, da bi ravnal v skaldu s svojimi željami.