mi je enkrat eden od mojstrov povedal:


Jebeš ne jebeš, kurcu vreme prolazi.




(pa se mi še vedno zdi to zares dober nasvet)






uživaj!

apostat wrote on 28.07.2004 at 11:56:28:


To so zelo perverzna dejanja s strani agresorjev. Če inteligentna žrtev to v vsebini prepozna, se lahko reši le tako, da teče daleč stran, and never look back. Naj agresorji sami sebe požrejo. Če pristaneš na vlogo žrtve, pa jih s tem samo hraniš. Če je nekdo tako destruktivno prilepljen nate, je to edini obrambni mehanizem. Ti si sveže mlado meso, valjda, da imajo tu največ užitka. Zato sem izbrala pojem perverznosti. Ker to tudi je. Neka patologija, ki s tabo neposredno nima zveze, zato si je tudi neinteligentno nabijat krivdo zarad tega. Samo stran, daleč stran. To ni ljubezen ali skrb. To ni zdravo. It's insane.

apostat wrote on 04.08.2004 at 10:47:39:


Ja, stvari sploh niso enostavne. Zakaj pa se ne bi lotili neenostavnih stvari. Kot izziv npr.

V ljubezni velja, there is no colour, age or border. Enako bi lahko veljalo za inteligentnost ali kaj drugega. Zakaj bi bila inteligenca povezana s starostjo. What has age got to do with it ?!

Pa zakaj ti mora nekdo povedat, da si žrtev. Pa zakaj ti mora sploh kdo kej povedat. Ene stvari enostavno veš. A ti ni še nikol kliknl That's it. Sej neki tut sam veš, a ti mora kdo to povedat ?!

Če žrtev ne zazna, da je žrtev, kaj pa vem, potem se verjetno tudi ne more kvalificirati kot žrtev. Tuki premal vem. Če pa že zaznaš in se sprašuješ kako se temu ubraniti, potem je neki na tem.

Kam bežati ?! Seveda strehe nad glavo ne čakajo kar tja v en dan nate, na čas, ko boš ti tja pribežal. Prvi korak, začni razmišljati o ustvarjanju pogojev, da bo taka streha nekoč obstajala. Ne vem, najem, varčevanje, nakup. To ni nič enostavno. Ampak itak moraš enkrat na svoje, al boš kar tam, ne vem. Pa tuki ne govorim o tebi osebno.

Z mojega vidika je to edina rešitev. Videti kakšno realnost v vztrajanju, pa je najverjetneje še težja pot. Ostati in bodisi to naprej vzdrževati in tolerirati, bodisi nekaj spremeniti, pri sebi, mogoče tudi pri drugih, to je šele težko. Ne vem, kaj bi rekla. F***.

Zna pa celo bit, da je tudi ta druga pot izvedljiva. Če vsak tak moment ozavestiš in jo takoj ko se pojavi transformiraš. Stopiš v boj. Pričuješ, prepričuješ, vlagaš, vlagaš, vlagaš, pogovarjaš, sprašuješ, poglabljaš, nasprotuješ, ljubiš, se zanimaš, premikaš, ipd. To je počasnejša pot, in kot je fizikalni zakon, akcija obrodi reakcijo. Mogoče boš pa čez par let presenečen, kako se je s tvojo pomočjo situacija spremenila na bolje, za vse. Moraš pa res biti committed and persistent. Če pa uspeš biti to dvoje, potem resnično nisi ti tisti, ki je žrtev. Zanimivo, kako je lahko rešitev blizu, in vloge sploh niso take, kot se na prvi pogled zdi. Hmm. Vse je v glavi. Če ostaneš in se imaš za žrtev, potem je na mestu izrazoslovje kot npr. nositi ta križ. Ne vem katera perspektiva na svet je tebi blizu. Lahko nosiš križ, lahko se ga trudiš odložiti. Lahko ga pustiš doma in greš.

All is possible !! Je pa ta all funkcija realnosti, ki si jo pravzaprav sam ustvariš najprej v glavi. Greš v tisto smer, kjer vidiš pot, kjer je na koncu izhod/vhod. Ozri se and proceed.

Lilith wrote on 03.01.2005 at 15:04:06:


Ne ne bom rekla.  

Se strinjam z zgoraj povedanim, vendar mislim, da odrasli oz. tisti, ki postavlja vprašanja je vsaj deloma nekako povezan z zunanjim okoljem in do neke mere informiran in do neke mere ozaveščen ...

jaz se bolj načeloma sprašujem o definiciji žrtve. ali je nekdo žrtev, če tega kot tako ne zazna.

vsekakor tisti, ki zazna, da je žrtev (ki sprašuje, išče in prosi za pomoč), potrebuje slišati odgovore itd... da bo lahko ozavestil ravno te dolgotrajne 'normalne' vzorce in jih transformiral 'v druge normalne vzorce'  
.

Mae wrote on 03.11.2005 at 20:44:45:


Ali je nekdo žrtev potresa, čeprav ga je zasulo med spanjem - in se kot žrtev ni zaznal?

U bistvu ne gre toliko za žrtev in njene percepcije, temveč za našo percepcijo nekoga, ki ga razglašamo za žrtev ali pa tudi ne.

Marsikdo pa se tudi zaznava kot žrtev, čeprav bi mu to le težko priznali, marsikdo tudi hoče biti zaznavan kot žrtev ali pa še vedno igra na karto žrtve, ker vidi v temu določene koristi.

Gre za merila, ki jih postavimo širše in po možnosti čim bolj objektivno, saj nas subjektivna merila lahko prehitro pripeljejo do popolnih nesmislov (to, da je nekdo žrtev samega sebe, svojih prepričanj in dejanj, je eden od velikih nesmislov - še posebej, če ne najdemo nobenih drugih objektivnih faktorjev).

Po moje se je zato vedno potrebno vprašati žrtev česa ali koga naj bi nekdo bil, seveda tudi žrtev zakaj - zanimivo, da žrtev še vedno najprej pomeni žrtev za nekaj; če je vse skupaj na subjektivnem nivoju, potem je v ozadju tudi neka subjektivna igra dobička.
Šele proti koncu pridemo do tega, da je nekdo žrtev negativnega delovanja nekoga drugega, ki preko škodovanja uveljavlja neke svoje cilje - tu pa za nekoga lahko takoj rečemo, da je žrtev, takoj ko je škoda (gre za materijo, telo, na koncu tudi za psiho - jeba psihe je v tem, da je praktično zelo težko ocenljiva in ponavadi tudi zelo subjektivna), ki jo utrpi, večja od koristi, ki jih je imel.



uživajte!

Ja, no. Potegnt eno definicijo iz tukaj povedanega je zelo ... težko, namreč pravite, da po eni strani si žrtev, če se tako percipiraš, po drugi strani, če se tako ne percipiraš obstaja verjetnost da vseeno si žrtev, pač zaradi objektivnih okoliščin (beri: višje sile), če pa nisi tudi to, pa slej kot prej, torej s časom ugotoviš, da te je nekdo nekoč zmanipuliral, torej si žrtev bil, ne da bi to tedaj vedel, ergo, si po definiciji žrtev v vsakem primeru. Od tukaj naprej, sklepam, da že s prihodom na ta planet postaneš žrtev. To se mi pa sliši precej doktrinarno obarvano ... Moram rečt, da se še najbl strinjam z ixtlanovo potrditvijo mojih slutenj, ker se mi tudi še najlepše uklopi v kontekst izhodiščnega posta tega topica.

Iz neskončno možnosti, je zgodba na to temo lohk tud taka

Otrok, od kterga starši zahtevajo, da misl in čut tko, kot je njim volja, se v čist zgodnjem otroštvu ubran tko, da zapre vse rulete okrog tega kar je, da si zagotovi neko kvazi sprejetje v družini, ki mu v tem obdobju pomeni bistvo preživetja.

Odtujen od lastnih čustev, občutkov,... je je pač nihče, ki začne na drugi strani  rulet zadovoljevat potrebe in pričakovanja teh, katerih ljubezen si želi pridobit.

In ker ne ve, da pr ljudeh, ki sami sebe ne sprejemajo, nima šans, da bi mu to uspel, se mu začne prebujat uporništvo.

Seveda med tem odrašča in vzorčki se že širjo na prjatle pa sošolce,... in uporništvo raste, strahovi pa tud...

In pol jih ma že skor 18 pa si u nekem trenutku groze, izmed možnosti it domov in spet odšpilat v scenariju, k ga že tok dobr pozna, al pa ne it domov, odloč za to drugo, ker pač ne ve, da so mu starši ves čas nudl vso ljubezen, v kvaliteti in kvantiteti k jo paš premorejo.

In, ker od sebe ne mormo pobegnt, pridno nese vse svoje vzorčke sabo.

In leta minevajo... in ker uporništvo v svoji osnovi zahteva pogum, mu to pomaga, da raziskuje podne svojga lajfa in začne odkrivat spam u svoji notranjosti.

Ampak dolga je pot do rulet in vsi mehanizmi so zakodirani in vse kode je takrt, delč nazaj, zanalašč pozabu, da jih nebi kdo odkril.

Lepo počas se jih lot na roke in bl k jih odpira, bl vid, da je lako svojim staršem resnično hvaležen, da sta bla taka, kot sta bla, sej drgač on nikakor nebi bil to, kar je -  cela fora mu je to kar je in temu iz obeh strani rulet začne poklanjat vso ljubezen, ki jo je do dans uspel razvit.

btw - to je drgač moja osebna izkušnja  

Nej vam bo vsak trenutek čudovit!