Pater Anselmo Grun napisal je eno majhno knjigo o pomembnosti sanjah.

Pak se danes čeprav zelo malo v RKC poveda o sanjah, najbrž da so sanje nekaj zasebno, niso pomembne, naj se o temu ne poveda...

V preteklosti to pa nikakor ni bilo tako...

Quote:

Aha, to bi se skladalo s tem ko Indijanci pravijo, da so v sanjah meje med svetovi zabrisane in je lažje "komunicirati z njimi".

 'Sanje na duhovnem potu'

Nastavljam,  
če sodim po ovi knjigi zdi se da krščanska teologija še nima v slovaru zavestno, lucidno sanjanje
Razlage 'navadnih' sanj so pak zanimive a najbolj zanimiv je pojem apatheja.
Apatheja - stanje zdravja duše, mir v duši

Knjiga poveda da stari monarhi in med njimi posebej Evagrius Pontikus, duhovni pisatelj z psihološkem znanjem,  šteje sanje med načine duševnega rasti.
On v knjigam omeni najvišji človekov cilj:
...notarnji sklad, mir, svoboda od strasti, čistoća srca polnega ljubezni...
('Praktikos'. 'Uber das Gebet')

Apathejo omenja tudi C.G. Jung kot stanje kdaj človek izza slik sanj ni niti malo razburjen.

Torej če najdem neki majhen strastveni občutek ali duševni nemir v sanjah, to gotovo pomeni da, žal , še nisem dosegla apathejo...

En kolega je omenil, da mu je župnik za lucidne sanje rekel, da so satanovo delo, potem ko mu je ta razložil kakšne sanje je imel. No koment.

Tudi o psihiatrih sem slišal že nekaj takih v stilu "to je treba pozdraviti, to je zlo".