Ko sem prebiral članke o Severini, ki so ji napisali, Jakob, Iga, Andres in Inkvizicija sem pomislil na tole:

-večina moških je mišljenja, da je garant za neko zvezo le to, da dobro "povaljaš" žensko, da ženska samo čaka na thingy in na čisto nič drugega. Od tod izhaja tudi izraz "osrečiti" žensko, ko so nekateri moški zamišljate in fantazirate, da je ženska srečna zaradi tega, ker je seksala z vami. Kako plitko in površno razmišljanje, ki kaže na totalno nepoznavanje ženske psihe! Ženski moraš nuditi veliko veliko več kot seks, da jo lahko zares osrečiš, predvsem pa se ji moraš znati čustveno odpreti, da se ne fiksiraš izključno samo na potrebo po fizičnem kontaktu, ampak da se ji v celoti posvetaš, čustveno in telesno, da zadostiš njene potrebe po nežnosti, bližini in komunikaciji, da ji izkazuješ ljubezen, flirtaš z njo, jo ljubkuješ in izkazuješ pozornost.

Problem je v tem, da moški v večini primerov čustveno zanemarjajo žensko, ker si mislijo, če jo seksualno (ne) zadovoljujejo, da je to vse, kar si je želela. Tu se sedaj vidi, koliko impotentnežev s "trdim" je med moškimi, ki v bistvu ne znajo zadovoljiti ženske, saj ne znajo prisluhniti njenim globljim potrebam, ki pa se ne vežejo in jo zreducirajo zgolj na seksualnost, ampak ženska kot moški je veliko več kot samo spolno bitje...

Osebno sem mnenja, da resnico ženske podobe in žensko resnico dejansko določa (še vedno) moški svet. Edini problem zame je v tem, pa pri tem ne bi želel žaliti žensk, koliko dejansko ženske same v tem sodelujejo oz. koliko same pristajajo na podobo o sebi, kakršno jim jo vsiljujejo  moški.
Podoba, ki jo moški ponujajo ženskam, na subtilen način ženski ponuja neko potrditev njene (ženske) moči.
Tu gre za odnos, ko se dotični moški v osnovi ni pripravljen v tem odnosu ponižati oz. priznati, da žensko psihološko potrebuje in da je to potrebo pripravljen z njo deliti, s čimer ji avtomatsko dodeljuje položaj enakovrednosti v njunem odnosu.

Ravno ta psihološka potreba po ženski se potem v moških hvalisanjih na žalost izniči in to je tragedija odnosov med spoloma.

alterego wrote on 17.06.2004 at 13:09:43:



zanimivo, na kaj si pomislil

Angel wrote on 17.06.2004 at 16:19:02:


Ogromno.  

Če ne bi imela čustva nič s spolnostjo, bi mi bilo pa res vseeno, s kom, kdaj, kolikokrat. Pa mi ni.

nismo zajci, seveda da ne. posplošila si na nulo.

škoda, da nisi prebrala vsega, kar sem napisala.

bom šeenkarat.

po taoistični filozofiji je spolna energija nekaj drugega, kot pa čustvena. če bi živeli v idealnem svetu, bi si nikoli nihče ne želel drugega partnerja-telesno. duhovna, čustvena energija v ljubezni se pa povezuje s spolno in dokončno v pripradnosti poveže z nadzemeljsko.

eno je ljubezen in imeti nekoga duhovno, čustveno rad, druga pa spolno.
najbraž si že slišala za platonsko ljubezen. ta ni omejena z nobeno spolnostjo.

ne živimo v popolnem svetu in ravno zato je tako zelo redka resnična ljubezen. eni jo povezujejo samo s spolno, ko sta si partnerja samo teleno zvesta, ne pa tudi duhovo. povezanost telesa in duše je šele prava ljubezen, ker nas na njo vežejo čustva. spolnost ali telesnost pa s čustvi nima nobene veze. si nisem to jaz spomlna, preber si kako bolj duhovno filozofsko knjigo.

lp
Angel

Čustvene vezi ni mogoče enačit z duhovno, čeprav je po drugi starni res, da brez čustvenega vrednotenja  duhovne vezi ni možno vzpostavit. Čustva nam dajo informacijo, ali je nekaj dobro ali slabo oz. nam pomagajo ustvarit eno vrednostno sodbo, na podlagi katere  si potem dopustimo občutenje trajnega ugodja al pa tud ne. Duhovna vez je univerzalna in trajna, čustvena pa zmerom parcialna in trenutna, ki se mora  vedno znova potrjevat v odnosu na nekaj/nekoga.      

Angel wrote on 18.06.2004 at 13:52:16:






Hmmmmmmmmmmmm

Že vprašanje je narobe postavljeno: osrečiti se mora vsak sam. No ja: ne ravno mora, lahko je tudi nesrečen.

Pravo vprašanje je: kako vzpostaviti partnerstvo, ki te bo osrečilo bolj, kot pa če bi bil srečno samski. Izhodišče pri tem vprašanju je, da smo samski lahko srečni, še bolj pa v partnerstvu, ker smo tako narejeni. Najbolj pa v povezanosti z vsem Stvarstvom. Ki pa se seveda začne pri ljudeh, ne pa pri bogu/Bogu/bogovih, kar - kot opažam - spregleda marsikdo od t. i. duhovnežev.

Prav tako je napačno prepričanje, da če sem kot samski nesrečen, me bo pa partnerstvo osrečilo. To enostavno ni možno.

Seksualna, čustvena, duhovna in še kakšna plat človekovega bitja so seveda posamezne sestavine. Dobro je, če jih poznamo, ni pa dobro, če katero od njih na silo ločujemo od celote.

Po mojih opažanjih zelo veliko ljudi, ki zase pravijo, da razvijajo duhovnost, to počne na tak način, da seksualno plat zanemarjajo. Prav tako sem ugotovil, da trditev, da seksualno promiskuitetni ljudje ne zmorejo čustev, ne drži apriori: vsak, ki veliko menja partnerje, je čustveno otopel. Lahko ja, ni pa nujno. Po mojem vsa neskladja in neravnovesja med posameznikovimi deli celostnega bitja izhajajo samo iz prepričanj, ki se na posamezne dele bitja nanašanjo in ki smo jih na določeni točki zavedanja privzeli brez kritičnega preverjanja in spoznavanja do njihovega izvora.

No, pa nazaj k vprašanju, kako ustvariti osrečujoče partnerstvo. Iskreno povedano: ne vem. To mi ni uspelo. To pa samo zato, ker sreče nisem iskal v sebi. Pač pa v tistem, za kar sem mislil, da moram v partnerstvu dobiti. Zaradi tega spoznanja se celo nagibam k mišljenju, da se za pravo ljubezen v partnerstvu ni potrebno truditi. Pač pa za pravo ljubezen do sebe. Ko ti to uspe, uspešno in srečno partnerstvo pride samo od sebe...