Danes castimo 45. obletnico vstaje tibetanskega ljudstva v letu 1959. Priklanjam
se mnogim pogumnim tibetanskim mozem in zenam, ki so zrtvovali svoja zivljenja
za tibetansko svobodo. Vedno se jih bomo spominjali.

To leto mineva 50 let od mojega obiska Kitajske leta 1954, ko sem se srecal s
takratnimi kitajskimi voditelji, predvsem z Mao Tse Tungom. Zelo dobro se
spominjam, da sem se na tisto potovanje odpravil z globokimi skrbmi za
prihodnost Tibeta. Vsi voditelji, ki sem jih srecal, so mi zagotovili, da je
kitajska prisotnost v Tibetu namenjena koristi Tibetancem in pomoci pri razvoju
Tibeta. Na Kitajskem sem tudi zvedel za socializem in to me je globoko
impresioniralo. Na Tibet sem se vrnil z optimizmom in zaupanjem, da bomo nasli
nacin za mirno in obojestransko koristno sobivanje. Na zalost je kmalu po mojem
povratku Kitajsko zajev val politicnih nemirov, ki so jih sprozile radikalne
politicne kampanije. Zaradi tega je postala kitajska politika v Tibetu bolj
represivna in toga, kar je pripeljalo do vstaje tibetanskega naroda v marcu
1959.

Upam, da bomo v tem letu prica pomembnim premikov v nasih odnosih s kitajsko
vlado. Tako kot leta 1954 in tudi danes, sem se vedno odlocen, da raziscem vsako
moznost za obojestransko koristno resitev, ki bo upostevala skrbi Kitajske kot
tudi dosegla za ljudi Tibeta zivljenje v svobodi, miru in dostojanstvu. Kljub
desetletjem locitve, Tibetanci se vedno polagajo ogromno zaupanja in upanja
vame. Cutim veliko odgovornost, da nastopam kot njihov govornik v svobodi. Glede
tega je dejstvo, da ima predsednik Hu Jintao osebno znanje o razmerah in
problemih Tibeta, lahko pozitivni dejavnik pri resitvi vprasanja Tibeta. Zato
sem se pripravljen srecati z danasnjimi voditelji LR Kitajske v prizadevanju za
zagotovitev obojestransko sprejemljive resitve tibetanskega vprasanja.

Moji predstaviki so vzpostavili neposredne stike s kitajsko vlado v dveh obiskih
Kitajske v septembru 2002 in maju/juniju 2003. To je pozitiven in dobrodosel
premik, ki je bil sprozen med predsedovanjem Jiang Zemina. Vprasanje Tibeta je
kompleksno in kljucnega pomena tako za Tibetance kot za Kitajce. Zato zahteva
pazljivo obravnavo in resen razmislek z obeh strani, predno se karkoli odlocimo.
To bo zahtevalo svoj cas, potrpljenje in odlocenost, da pripeljemo ta proces do
uspesnega zakljucka. Kljub temu mislim, da je najvisjega pomena, da vzdrzujemo
zagon in da intenziviramo in poglobimo ta proces z rednimi srecanji in stvarnimi
pogovori. To je edini nacin, da odstranimo nezaupanje in napacna razumevanja in
da zgradimo zaupanje.

Zato sem dal mojim predstavnikom navodila, da obiscejo Kitajsko takoj ko bo
mozno in da nadaljujejo ta proces. Upam, da bodo lahko sli na pot brez vecjih
zamud. To bo pomagalo pri graditvi zaupanja v sedanji proces med Tibetanci in
med nasimi prijatelji in podporniki sirom sveta - veliko od njih jih je se vedno
mocno skepticnih glede pripravljenost Pekinga za pristne proces priblizevanja in
dialoga.

Sedanja situacija v Tibetu ne koristi ne Tibetancem in ne LR Kitajski. Razvojni
projekti, ki so jih kitajske oblasti sprozile v Tibetu - uradno z namenom
pomagati Tibetancem - imajo negativen vpliv na edinstveno tibetansko kulturno,
versko in jezikovno identiteto. Vedno vec kitajskih priseljencev prihaja na
Tibet, kar povzroca ekonomsko marganilizacijo Tibetancev in sinizacijo njihove
kulture. Tibetanci morajo videti napredek v kvaliteti njihovih zivljenj,
restavracijo okolja Tibeta in svobodo, da sami odlocajo o primernem nacinu
razvoja.

Pozdravljam izpustitev nune Phuntsok Nyidrol, ceprav se zavedamo nepostenosti
njene obsodbe in se se naprej prizadevamo za izpustitev vseh politicnih
zapornikov v Tibetu. Stanje spostovanja clovekovih pravic se ni bistveno
izboljsalo. Krsitve clovekovih pravic v Tibetu imajo znacilnost, da Tibetancem
kot ljudstvu preprecujejo izrazati njihovo lastno identiteto in kulturo. Te
krsitve so posledica politike rasne in kulturne diskriminacije in verske
nestrpnosti.

V teh razmerah smo opogumljeni in hvalezni, da so stevilni posamezniki, vlade in
parlamenti sirom sveta spodbujali LR Kitajsko k razresitvi vprasanja Tibeta
skozi miroljubna pogajanja. Pod vodstvom Evropske skupnosti in ZDA raste
spoznanje v mednarodni skupnosti, da vprasanje Tibeta ni le vprasanje krsitve
clovekovih pravic, temvec tudi globje politicno vprasanje, ki ga je potrebno
resiti s pogajanji.

Spodbudo mi daje tudi nedavni napredek v odnosu med Indijo in Kitajsko. Vedno
sem verjel, da je boljse razumevanje med Indijo in Kitajsko, dvema
najstevilcnejsima drzavama sveta, vitalnega pomena za mir in stabilnost Azije in
celega sveta. Verjamem, da bodo izboljsani odnosi med Indijo in Kitajsko
ustvarili primernejse politicno okolje za mirno resitev vprasanja Tibeta. Mocno
verjamem tudi, da mora Indija igrati konstruktivno in vplivno vlogo pri mirni
resitvi problema Tibeta. Moj pristop srednje poti bi moral biti sprejemljiva
politika glede Tibeta za Indijo, ker obravnava vprasanje Tibeta znotraj okvira
LR Kitajske. Resitev tibetanskega vprasanja na ta nacin bi pripomogla tudi k
razresitvi mnogih sporov, ki jih ima Indija s Kitajsko.

Minilo je 54 let od ustanovitve LR Kitajske. V casu Mao Zadonga je bilo veliko
povdarka na ideologiji, medtem ko se je Deng Xiaoping osredotocil predvsem na
ekonomski razvoj. Njegov naslednik Jiang Zemin je razsiril bazo Komunisticne
stranke, s tem ko je omogocil tudi bogatim ljudem, da sodelujejo v njej.  V tem
casu so Hu Jintao in njegovi kolegi uspeli doseci gladek prenos oblasti. V
zadnjih desetletjih je Kitajska veliko napredovala. Toda bile so tudi
pomanjklivosti in napake na razlicnih podrocjih, tudi na ekonomskem. Eden od
glavnih vzrokov pomanjklivosti in napak je nezmoznost ravnanja v skladu z
dejansko situacijo. Svoboda informacije je pogoj za poznavanje resnicne in prave
resnicnosti.

Kitajska gre skozi proces globokih sprememb. Cutim, da je za gladke spremembe
brez kaosa in nasilja potrebna vecja odprtost in vecja svoboda informacij ter
pravilno zavedanje med splosno javnostjo. Resnico moramo prepoznati iz dejstev -
iz dejstev, ki niso poneverjena. Brez tega Kitajska ne more upati na resnicno
stabilnost. Kako lahko obstaja stabilnost, ce morajo biti stvari skrite in
ljudje ne morejo govoriti o svojih resnicnih obcutkih?

Imam upanje, da bo Kitajska postala bolj odprta in scasoma demokraticna. Veliko
let sem zagovarjal to, da se morajo spremembe v Kitajski zgoditi gladko in brez
vecjih prevratov. To ni samo v interesu ljudi Kitajske ampak tudi celotne
mednarodne skupnosti.

To da je Kitajska postala regionalna in globalna velesila, zaradi njene moci
spremljajo tudi skrbi, sumicenja in strahovi. Gostovanje olimpijskih iger ne bo
pomagalo pri odstranitvi teh skrbi. Ce Peking ne izboljsa stanja spostovanja
civilnih in politicnih pravic svojih prebivalcev, se posebaj v odnosu do
manjsin, bo Kitajska se vedno soocena s tezavami pri prepricevanju sveta o tem,
da je miroljubna, odgovorna, konstruktivna in napredna velesila.

Tibetansko vprasanje predstavlja tako izziv kot priloznost za Kitajsko, da se
obnasa kot porajajoca globalna velesila z vizijo in vrednotami odprtosti,
svobode, pravice in resnice. Konstruktiven in fleksibilen pristop k tibetanskemu
vprasanju bo veliko prispeval k ustvaritvi politicne klime zaupanja in
odprtosti, tako doma kot v mednarodni javnosti. Miroljubna resitev vprasanja
Tibeta bo imela daljnosezen pozitiven vpliv na prehod Kitajske v moderno, odprto
in svobodno druzbo. Sedaj obstaja okno priloznosti za kitajsko vodstvo, da ravna
s pogumom in daljnovidnostjo pri resitvi tibetanskega vprasanja enkrat za
vselej.

Ob tej priloznosti bi rad izrazil hvaleznost za konsistentno podporo, ki jo
dobivamo z vseh koncev sveta. V imenu Tibetancev bi tudi rad izrazil naso veliko
hvaleznost ljudem in vladi Indije za njihovo neomahljivo in neprimerljivo
radodarnost in podporo.

Z molitvami za dobrobit vseh cutecih bitij.

Dalaj Lama
10. marec 2004

falil, gape daj to v verstva