"Dobro je preprosto in jasno; slabo pa je pogosto raznovrstno. Resnica je enostavna; lažje mnogostranska. pravičnost je preprosta, možnost da jo hlinimo, so vsakovrstne....
Božja beseda je enostavna, raznotera pa je od Boga odtujena beseda"

 Že v drugem stoletju je zgodnje kristjanstvo izgubilo svojo notranjo sevalno moč. Na mesto notranjih potekov kot so duhovni krst odraslih, skupni obredi ljbezni ali sprava med prepirajočimi se, so prišli rituali, kot so krst dojenčka, ritualna mašna daritev ali spoved na duhovnikovo uho. Skupnosti so začeli obvladovati "funkcionarji" kot blagajniki (imenovani škofje, po episkoposu, nadzorniku) ali upravniki skupnosti (diakoni ali duhovniki), ki so bili navdušeni nad čim večjim številom plačujočih "ovac". Vero so razvodenili, Kristusa prikazali kot neke vrste antičnega Boga, ki lahko človeku brez njegovega lastnega sodelovanja po duhovnikih odvzame vse grehe.


Origen je vedel za reinkarnacijo

 Proti temu izpraznjenju izvorne prakristjanske vere in živlenja je bil odločen borec iz Egipta izvirajoči Origen (prib. 184-253). Izročena biblijska besedila je študiral kritično in z svojim jasnim duhom razlikoval izvorno od ponarejenega indodanega. Za Oriegena, imenovanega tudi "Diamantni", je bil vidni svet posledica padca nekaterih, poizvoru čistih bitij, od Boga. S kristusovim odrešilnim dejanjem na Golgoti so vs iljudje in duše - brez izjeme - dobili možnost, da se s Kristusovo pomočjo in z živlenjem po božanskih zakonih, spet vrnejo v čiste svetove. To potovanje nazaj lahko poteka v ponavljajočih se utelesitvah - Origeon je torej učil zakon inkarnacije. Odvrnil se je le od domneve "potovanja duš", kot recimo človeške duše v živalsko telo.  zavrnil je tudi večno prekletsvo  kot nekristjansko in kot krivoverstvo.
 Vendar v času vse večjega preganjanja kristjanov - tudi Origen je sam postal žrtev - se je ponovno prebujeni nauk duhovnega in dejavnega kristjanstva lahko le ponekod uveljavil zaradi premoči plitvih moči. Mogočna zmaga v etapi za zunanjo oblast innavidezno kristjanstvo je bil pakt, ki ga je cesar Konstantin, okruten politik, v četrtem stoletju sklenil z rimsko cerkvijo. In spet je zagovornik notranjega kristjanstva, prav tako iz Egipta izvirajoči Arij (prib. 260-336), ki se je navezal na nauke Origena, bil pripravljen spoprijeti se v duhovnem boju. Toda Arijev nauk, posebno njegova zavrnitev popolnega enačenja Boga - Očeta in Kristusa v nauku trojstva uradne cerkve, je cesar Konstatin na koncilu v Nikeji (325) prepovedal. Ko so Arija po nadaljnih duhovnih bojih rehabilitirali, so ga v Konstantipol ukartakomalo zastrupili (326).
 Pripadnike Origenovega nauka, ki je ustrezal zgodnjemu kristjanskemu nauku, bi pravzaprav lahko imenovali "origeniste" - ker pa je Origen v Cerkvi bil še vedno deležen velikega ugleda, so teologi rimske cerkve pripadnike njegovega nauka raje imenovali "arijanci". Boj med katoličani in arijanci se je v zahodno-rimskem cesarstvu nadaljeval še do konca četrtega stoletja. deloma se se bile prave bitke, npr. za posest cerkva; arijanci so pri tem deloma padli na raven svojih nasprotnikov. Nato je "cerkveni oče" Ambrozij (prib. 333-397) poskrbel za neusmiljeno preganjanje arijancev in za uporabo rimskega kazenskega zakona: zasega zgradb in lastnine, odvzem državljanskih pravic,  izgon, smrt. Španca Prisciljana, ki je prav tako zastopal origenistične ideje, med drugim je priporočal vegetarijansko prehrano in cenil preroško besedo, so leta 385 obglavili v Trieru - bil je prvi "krivoverec", ki ga je umorila rimska cerkev. Odtlej je bilo vsakumor jasno, kaj bi ga čakalo, če ne bi hotel sprejet rimsko-katališke vere.
 Toda na geografskih "zadnjih vratih" so Origeneove misli dobile nov, nesluten razmah: Got Wulfila (313-382), čigar predniki so izvirali iz Male Azije, je v konstantipolu spoznal Oriegenov nauk in ga približal Gotom. Nastala je neke vrste gotska ljudska cerkev, ki jo sicer ne moremo direktno označit kot "prakristjansko". goti, kot npr. vsi Germani, v nasprotju z Jezusom iz Nazareta, niso bili pacifisti, temveč večinoma prej bojevite narave. Gotsko-arijanska cerkev je poznala tudi duhovnike in škofe, čeprav Jezus takih nikoli ni umestil. vendar so le-ti morali živeti od dela svojih rok in bili so poročeni. ni bilo papeža, ne čaščenja svetnikov in relikvij, ne kulta matere Božje, ne spovedi, ne krsta dojenčkov, ne ritualne svete večerje, temveč "bratski obed" po prakristjanskem vzoru. Imeli so sicer samostane, toda njihovi prebivalci so tam prebivali le "občasno", torej brez doživlenjske zaobljube.


Religije ni moč zaukazati

Omebme vredna je tudi strpnost germanskih arijancev: na področjih, katerim so vladali, niso poskušali misijonariti in praviloma so katoličanom pustili njihove cerkve. "Religije ni mogoče zaukazati" se je glasilo načelo vzhodno gotskega kralja  Teoderika. Nestrpni do katoličanov so bili občasno le Vandali v severni Afriki, prav tako germanski rod. Arijanci so celo v vojnih časih pokazali spoštovanje do svojih nasprotnikov. Medtem ko je katoliško-bizantinski general Belizer leta 536 po zavzetju mesta Neaplja, ki so ga branili vzhodni Goti, odobril plenjenje in priredil pokol, pri katerem ni prizanesel niti katoliškim prebivalcem, je vzhodni Got Totila pri ponovni osvojitvi mesta, pustil prebivalce pri živlenju, jih oskrbels hrano injim dovolil, da gredo, kamor so hoteli; celo denar za pot jim je dal.
 Večina germanskih rodov, ki so nekoč prebivali ob Sredozemskem morju, je sprejela arijasnko vero. Šele uničevalne vojne cesarja justinijana v 6. stoletju proti vandalom in vzhodnim Gotom, kot tudi osvajalni pohod katoliških Frankov proti germanskim rodovom v 7. in 8. stoletju, so poskrbeli za zmago rimske cerkve nad osovraženimi "krivoverci". Leta 543 je cesar Justinijan prekle Origenov nauk, ne nazdnje zato, da bi spravil na slab glas religijo svojih vojnih naprotnikov.
 Toda Origenovi nauki, ki so med Germani obstajali mnoga stoletja - seveda v nekoliko spremenjeni obliki - so se le prehodno umaknili cerkevenemu nasilju. Gotovo ni naključje, da so s ena področjih,ker so nekoč prebivali Goti, namreč v zgornji Italiji, južni Franciji, Bolgariji, in Bosni, vkasnejšem obdobju našla plodna tla za bogomislko in katarsko gibanje - ki ju je nato Cerkev prav tako preganjala in iztrebila. Vendar že v času reformacije so se na Madžarskem in Poljskem pojavile verske skupine, ki so se imenovale "arijanci", ki so nadlajevale z vero tistih, ki so jih imeli za že davno premagane.  Človek lahko ubije ljudi - idej in idealov ne.