Stanfordski zaporski eksperiment je bil poskus v 70. letih, da bi na Stanfordski univerzi v kontroliranem okolju simulirali in preučevali skupinsko dinamiko, ki nastaja v zaporih. Najeli so nekaj študentov in jim naključno dodelili vloge zapornikov in paznikov in jih opremili z osnovnimi navodili, kakšna je njihova vloga, vse skupaj pa so ves čas snemali ali pa opazovali. Eksperiment so morali predčasno prekiniti, ker se je vmes zadeva razvila do te mere, da so se pazniki izživljali nad zaporniki, ti pa so se bili pripravljeni upirati, morda celo za ceno življenja. Nemci so leta 2001 posneli o tem tudi film "Das Experiment", ki ga lahko morda najdete v videoteki, kupite na DVD ali pa najdete na vašem najljubšem Peer2Peer omrežju.

Več o tem pa lahko preberete na: http://www.prisonexp.org/

Na vse skupaj sem se spomnil ob branju članka v USA Today (na letališču in to potem ko sem šel "za kazen" na posebno preiskavo, ker sem enemu varnostniku rekel, naj spusti škatlo z mojo denarnico in dokumenti ), kjer sokrajani enega od prepoznanih ameriskih mučiteljev iraskih zapornikov izjavljajo, da on ali ona, pa tega že ne bi mogla nikdar storiti.

Nature vs. nurture so znane debate, vendar pa je celo vzgoja prehuda beseda, če je potrebno samo nekaj tednov v (ne)ustreznih okoliščinah, da se razvije podporni sistem, ki vzpodbuja, nagrajuje in naredi povsem normalno določeno vedenje, ki bi ga sicer marsikdo imel za najmanj povsem neprimerno, v nekaterih primerih pa bi lahko uporabili se vse hujse besede.

bp

Quote:


Filmček je bil zelo dober.

Kar se pa preoblikovanja norm tiče, pa se večkrat spomnim tudi na tale forum. V real life-u se prmejduš bolj držimo pravil lepega vedenja kakor pa tule.
Tukaj pa vse funkcionira po principu vse je dovoljeno. In potem beseda da besedo, ali kako?
Mogoče pa tudi to velja, da kjer ni sodnika, vlada kaos?

Any comment?

Do tako posebnih psiholoških okoliščin pride v zaporih in drugih represvivnih okoljih po moje zato, ker so ta okolja  izolirana od siceršnjega javnega prostora. Družba taka okolja potiska na rob, izolira in s tem dopusti, da se v njej  razvijejo posebne psihosocilane okoliščine in si potem maže oči,  da bo s formaliziranim nadzorom te odnose normalizirala. Reprsija  bi po moje morala bit opravljena v  čim bolj normalnem  javnem prostora, v katerem pa bi blo kaznjencem onemogočeno, da delajo drugim škodo na področjih za katere je dokazano, da so jo delali in zarad katere so tud obsojeni. Izolacija bi v tako v veliki  večini primerov morala bit delna in omejena,  ne pa totalna. Ta totalnost izolacije spravlja v posebno situacijo tako zapornike med sabo kot njihove paznike, saj si delijio skupno izkušnjo  izolacije. Po moje bi se po vseh dokazanih negativnih psihomehanizmih, ki se sprožajo v izoliranih okoljih in  jih v  z nobenim nadzoraom ni mogoče prepreprečit,  res za vprašat, a moderni družbi res ne zmoremo družbeno patoloških pojavov sanirat drgač kot da posmeznike  izoliramo in se delamo, kot da jih 'zdravo' poulacijo  ni, še posebje, če vemo, da se glih v tej izolaciji generira ena lastna psihopatološka osebnostna dinamika. Osho je, se mi zdi, v tem smislu predlagal posamično psihoterapevtsko obravnavo vsakega člana  družbe, katerega dejanja se razpozna  kot družbeno  patološko, in se vsakemu v skadu doseženo stopnjo pozavanja psihiologije osebnosti in priznanih družbenih vrednost določi ustrezna terapija. Seveda so se men takoj oglasil klikerji v glavi, da so možne zlorabe predvsem glede tega, kako  in kdo bo drugemu določal meje osebne svobode, v katero naj bi družba na tak način strokovno posegala, ampak to je po moje še zmerom manjši problem kot pa kolektivno in sistematično pohabljanje osebnosti v totalno izoliranih psihosocilanih skupnostih,  imenovanih zapori.          

kot je povedal eden starih, smo ljudje od vseh bitij najbolj grozoviti

Poleg zgoraj opisanega poskusa je obstajal še nek drug poskus, pri katerem so naključno izbranim državljanom dali nalogo, da v imenu državne varnosti iz zapornikov (igralcev) izvlečejo neke skrivne informacije. Zaslišani je bil priklopljen na žice, zasliševalec pa naj bi mu spuščal elektrošoke, različne jakosti. Pri tem eksperimentu, je bila jakost označena od najnižje pa vse do smrtne doze. In seveda je več kot 75% zasliševalcev prišlo vse do smrtne doze, le 3% pa so metodo mučenja zasliševancev odklonili.

(številke niso popolnoma natančne, opisujejo pa neko sliko ob kateri človeka spreleti srh)



lp

Stick to the topic.

Lilith wrote on 11.05.2004 at 19:04:52:


Lilith, vse kar je tukaj dovoljeno, je pisanje in čitanje. In ko se z nekom ne strinjaš, pač repliciraš. Eni to naredijo bolj direktno, eni zavijejo v vato, v končni fazi pa je forum itak namenjen izmenjavi mnenj. Če bi se vsi z vsem strinjali, bi bil suhoparen. Jaz sploh ne vidim nobenega kaosa. Tudi sodnika forum ne potrebuje.

Quote:

Umm ... v bistvu so pri tem eksperimentu najeli kupček študentov, ki niti niso vedeli kaj jih čaka. Pri tem so žrebali, kdo bo jetnik in kdo bo paznik. Kakšno bolj naključno in manj ciljano izbiro bi že težko naredili.

Kar pa se tistih filmčkov tiče, pa jih jest nočem gledat in se izogibam stikov s tistimi, ki jih pošiljajo, ker sem ko sem zvedel, da obstajajo, rabil nekaj časa da sem se pomiril in lahko knjigo (prvič v Ellisovem Less than zero) bral naprej.

bp

Quote:


(v mojem primeru poskusa so bili na drugi strani igralci, ki so svoje bolečine samo odigrali)

še vedno obstaja tista "kozmična" razlaga, da se nič ne dogaja brez "višjih" razlogov, da pač tako mora biti - v tem primeru, je bog tisto zajebano bitje, ki se naslaja nad svojim eksperimentom


(čeprav priznavam, da bi v primeru možnosti izbire vedno izbral tisto stran, kjer manj boli - tudi, če bi zato bolelo vse ostale, samo da bi mene manj)


uživajte!