Nak. Ne bo držalo. Idelano ne morem ljubiti samo sebe...Kaj bi imela od tega? (Idelano) je ljubil samega sebe NARCIS, ki je bil zagledan sam vase. Nisi čist dobr prebrala-Prebral.
Edi ve se: uni A. Trstenjak je pač ena velika glavca, on je že vedel. Samo kaj, ko je teorija samo teorija, v resničnem lajfu pa še tisto kar bi naj bilo enostavno, NI.
Bom napisala, da tudi izraz IDEALNA LJUBEZEN ni prva. Recimo ji raje popolna ali Ljubezen z veliko začetnico.Vsak človek v iskanju svojega smisla pride v življenju do edine modre točke. Mene vedno presune misel: videti in vedeti resnico, pa smisel življenja. Je smisel našega obstoja ravno v Ljubezni?, ki jo opevajo mnogi pesniki in razglašajo kot zadnjo modrost misleci. Resnico_ da je LJUBEZEN zadnji in najvišji cilj, za katerim teži človek. Šele tedaj dojamemo pomen največje skrivnosti, ki jo ima povedati poezija, človeška misel in vsaka vera:rešitev človeka je edino v LJUBEZNI in za LJUBEZEN.
Naj bo to ljubezen do samega sebe, ljubezen do Boga ali katerega koli božanstva, ljubezen do svoje matere, očeta, sina, hčerke, ljubezen do bližnjih, ljubezen do bolnih, nemočnih...večina ljudi nikoli NE ZMORE doseči polnosti življenja, ki predstavlja največjo božjo slavo v človeku. Za vedno ostanejo vklenjeni v dvome, strahove, krivdo, zamere...in v zameno si človek na različne načine blaži bolečino ali postane zasvojenc. Svet rekleme pa izrablja trpečega človeka in mu obljublja okusne pojedine, oddih pod milim nebom, mehkejše žimnice, opojno glasbo, beg v puščave, oaze, beg v vero, beg pred resnico...In človek si kupuje te reči v upanju, da jih bo dobil nazaj, plačal kasneje, dokler ni cel njihov place prenatrpan s kramo...Toda bolečina traja...Spregledati, da srečo nosimo v sebi, samo dati jo nimamo nikomur pa je umetnost. Eno je jasno; Vsa psihološka raziskovanja so ovrgla dvome o dejstvu:Pomembnejše kakor vsaka psihološka teorija, nauk ali terapevtska tehnika, je tisto kar zdravi in pospešuje človekovo rast = neposreden odnos ljubezni med dvema človekova. Pa pustimo tukaj popolnost ali idealnost. Ni sploh pomembna. Pomembno je naše čustvo, ki ga ob tem doživljamo in čustvo nekoga, ki ga nesebično in absolutno LJUBIMO.
In na temo MINLJIVOST: Ljubezen je večna. Časovna omejitev ljubezni je le eden od pogojev, ki jih lahko dodamo k svoji zavezanosti. Mogoče ste gledali film METULJI SO SVOBODNI. Je str, pa nima veze. V njem režiser prikaže plitvo, vihravo lepotičko (igra jo Goldie Hawn), ko zbeži od svojega slepega ljubimca. Svoj beg pojasni nekako s tem besedami:<ker si slep...Pohabljen si!> V najbolj poglobljenem trenutku filma mladi mož, ki je slep odgovori:< Ne, nisem pohabljen. Res je, da ne vidim, a nisem pohabljen...Ti si pohabljena, ker se ne moreš z nikomur zvezati...ne moreš pripadati!>
Je mišljeno, da je ljubezenska zavezanost, na kateri koli ravni že je, trajna zadeva, življenska stava!
Če pravim, da sem tvoj prijatelj, bom vedno tvoj prijatelj, ne pa tako dolgo dokler...Vedno ti bom na razpolago. Tako v dobrem, kot slaben, do groba...Ali kot je rečeno v neki prelepi pesmi:< Ko te vzljubim, te bom ljubil vekomaj!>
....kako jemljete tole <do groba> ne vem, v pravi ljubezni naj bi resnično ljubili do tam...mogoče tudi naprej...
Sončka!
Donna*
Home
Pages: 
