|
LittleStar
Ex Member
|
Vdanost se ne izpolni do kraja, dokler ne postane dejanje in znanje. Če zasleduješ Boga in Ga lahko ujameš, Ga ne izpusti, vse dokler nimaš Njegove resničnosti. Če si prišel do Njegove resničnosti, vztrajaj pri tem, da dosežeš tudi Njegovo celostnost. Prvo ti bo prineslo božansko znanje, drugo pa ti bo dalo božanska dela in dovršeno, svobodno radost v vesolju.
Drugi se hvalijo s svojo ljubeznijo do Boga. Jaz pa se hvalim s tem, da Boga nisem ljubil; On je bil tisti, ki me je ljubil in poiskal ter me prisilil, da Mu pripadam.
Ko sem spoznal, da je Bog ženska, sem se zelo od daleč naučil nekaj o tem, kaj je ljubezen; toda šele, ko sem sam postal ženska ter služil svojemu Gospodarju in Ljubemu, sem do kraja spoznal ljubezen.
Zagrešiti prešuštvo z Bogom je tisto popolno izkustvo, ki je bil zanj ustvarjen svet.
Če se v resnici bojimo Boga, se oddaljimo od Njega; če pa se Ga bojimo v igri, to doda novo ostrino skrajni sladkosti.
Popolna ljubezen odvrže ves strah; ti pa vendar ohrani mehko senco in rahel spomin pregnanstva – potem bo to naredilo popolnost še bolj popolno.
Tvoja duša ni okusila vse Božje slasti, če ni nikoli uživala v radosti biti Njegov sovražnik, nasprotovati Njegovim načrtom in se spopadati z Njim na življenje in smrt.
Če Boga ne moreš pripraviti do tega, da bi te ljubil, pa ga pripravi do tega, da se bo s tabo boril. Če te že noče objeti kot tvoj ljubimec, pa Ga prisili, da te bo objel kot borivec.
Moja duša je Božja ujetnica, ki jo je On zajel v boju. Še zmerom se spomni na vojno, čeprav tako daleč od nje, s slastjo in nemirom in v strmenju.
Med vsemi stvarmi na zemlji sem najbolj sovražil bolečino, dokler me ni Bog ranil in mučil; tedaj pa mi je bilo razkrito, da bolečina ni nič drugega kot sprevržena in trdovratna oblika čezmerne slasti.
V bolečini, ki nam jo daje Bog, so štiri stopnje; ko je samo bolečina; potem, ko je bolečina, ki povzroča užitek; nato, ko je bolečina, ki je užitek; in ko je zgolj silovitejša oblika slasti.
Celo ko se vzpnemo do tistih višav blaženosti, kjer bolečina izgine, se ta še vedno ohrani v preobleki nevzdržne ekstaze.
Ko sem se vzpenjal na zmeraj višje grebene Njegove radosti, sem spraševal samega sebe, ali ni sploh nobenih meja naraščanju blaženosti, in sem se skoraj prestrašil Božjih objemov.
Druga največja zamaknjenost za ljubeznijo do Boga je ljubiti Boga v ljudeh; tudi tam se lahko radujemo mnogoterosti.
Zakaj enoženstvo je morebiti res najboljša stvar za telo, a duša, ki ljubi Boga v ljudeh, tu zmeraj prebiva kakor brezmejni, ekstatični mnogoženec; pa vendar je ves čas – v tem je skrivnost – zaljubljena v eno samo bitje.
Ves svet je moj harem in vsako živo bitje in neoživljena stvar v njem je sredstvo moje ekstaze.
Nekaj časa sam nisem vedel, ali bolj ljubim Krišna ali mogoče Kali; tedaj ko sem ljubil Kali, sem ljubil samega sebe, ko pa sem ljubil Krišna, sem ljubil drugega, in vendar sem bil še zmeraj jaz sam tisti, ki sem ga ljubil. Zato sem pa Krišna vzljubil še bolj kot Kali.
|
Home
Pages: 1
