V življenju se mi je fulkrat zgodilo, da sem nekaj na drugih občudovala (včasih me je mučila tudi zavist, priznam), potem pa sem nekega dne začudeno ugotovila, da je prav to, kar sem tako zelo občudovala, šlo v franže.
Govorim o širokem razponu "občudovanja vrednih" zadev. Od tega, ko sem nekega dne ugotovila, da ima moja sošolka najlepše lase na svetu (in bi jaz tudi imela take), pa je naslednji dan prišla v šolo na kratko postrižena, ker "s tistimi zoprnimi lasmi ni več vzdržala"
, pa vse do tega, ko sem kdaj opazila kak par, ki je neverjetno dobro funkcioniral (in bi jaz tudi imela tak partnerski odnos), pa sem potem čez mesec ali dva presenečena ugotovila, da sta šla narazen.
In se mi zdi, da so to ene take življenjske lekcije, ki mi dajo vedeti, naj bom hvaležna za to, kar imam. Ker čeravno ni tako bleščeče navzven, pa ima zato trdne temelje.
To razmišljanje se mi je porodilo danes, ko sem po službeni dolžnosti imela opravka z dekletom, s katerim sva nekoč skupaj jahali. Potem je spoznala tega frajerja in zapustila naš klub, češ da ji bo on kupil konja...itd. ....no, skratka neverjetno srečen par...danes, dve leti po tem....pa ima novorojenčka in se skupaj z otrokom borita za življenje, ko se tip fizično znaša nad njo. In ko sem danes čutila njen strah in nemoč in obup.....me je postalo v dno duše sram, da sem sploh kdaj zavidala njej....ker ponovno ugotavljam, da je vsa sreča bila le navidezna...ena taka predstava za javnost...
In...saj ne vem, kaj sem že hotela povedati....aja....
....moje življenje je neverjetno fajn, takšno kot je... in če bom še kdaj v življenju komu kaj zavidala, me lahko mirne duše s kolom treščite po glavi....da pridem k sebi (spet).
Home
Pages: 1 
