sinjeoka wrote on 30.03.2004 at 09:34:53:


Kot da je imajo   politiki, ki sprejemajo tako in drgačnno zakonodajo in socialnie delavka oz. centri za socialno delo, ki jo po sprejeti poltiki izvajajo, kakšno posebno odgovrost? Za državo se  pojem odgovornosti začne in konča z zagotovljanjem dnarja za obseg pravic, ki jih je določila, kar se je izkazal  skoz referendum za opolditev samsih žensk, kjer se je etična dilema  točno pokrila  s tem, a naj opolditev financira država al pa naj se  opravlja privat. Država daje otroke v posovijtev točno po načelu, da bo z njim imela čim manjši strošek in da ji   kot odrasel osebek ne bo v breme. To je vsa njena odgovornost, ki bi jo zlahka zahtevala od katerga koli civilnega  združenja, ki bi ščitila interese svojih zainteresiranih članov in   posvojitve opravljali namesto države.      


     
Quote:


To da dejavnosti država financira še ne pomen, da jih mora tud sama izvajat. To je bistvu najslabša možna varianta, ki državlajane dela odvisne od njenih storitev namest da bi  se organiziral sami. Samoorganizacija ne pomen tud samofinanciranja, saj država lahko komot financira civilnodružbene dejavnosti, samo da ji to gre jebeno  težko od rok, ker je civilnodružbena sfera preveč kritična do kvalitete njenih storitu, zato bi kaj kamlu prišla v konflikt s politično sfero, ki vzgaja in vzdržuje sebi lojalno socialno, zdravstveno, šolsko in ne vem katero še  uradništvo in kao strokovne kadre.    

titud wrote on 30.03.2004 at 10:18:49:



recimo ... ali se tebi približno sanja kak funkcionirajo civilna združenja: v pojavnih oblikah:
društvo
fundacija
ustanova
? ? ?

in predvsem ... ali veš kako se financirajo ... niso vsi Mirovni Inštitut

sinjeoka wrote on 30.03.2004 at 10:28:22:


Zarad mene lahko kakršnokoli civilno združenje ustanovi kakršnokoli ustanovo, pač tako, da bo formalnopravno izpolnjevala pogoje za dodelitev državnih subvencij ali privat donacij ali za pridobivanje dohodkov iz lastne dejavnosti ali vsega  po malo. Pomebno je, da se ustanove ustnavljao od spodaj navzgor, iz dejanskega
interesa in torej pluralno glede odnosa do vsebine dejanosti in ne da se zarad formalnih organizacijaskih razlogov favorizira en  splošen državen interes, ki ne more bit  nikogaršen, še najmanj pa od tistih, ki bi jim držvava morala služit.

titud wrote on 30.03.2004 at 10:18:49:


???   ???    ???   ???  Kje si to pobral?

Ne daje država nobenega otroka v posvojitev. V posvojitev se sme dati samo otrok, katerega starši so privolili v posvojitev, ali čigar starši so neznani ali že leto dni neznanega bivališča. Država je z zakonom opredelila pogoje, kdo je lahko posvojitelj in postopek posvojitve. Kaj za vraga ima to opraviti s stroški in s tem, da ji kot odrasel osebek ne bo v breme?

Devi wrote on 30.03.2004 at 12:22:29:



tukaj se mi postavi vprašanje, ki je dostikart pri nas zelo aktualno ... kaj je zaplankanost ... ali je to vse tisto kar ne sledi modnim muham...

s tega vidika sem jaz čist zaplankana  

t wrote on 30.03.2004 at 13:03:33:


Genau. So pa zato za otroka zreli vsi mladiči pr 15 letih, pa tastari, ki jih pretepajo und ponižujejo, pa posiljujejo...i tako dalje.

A je to tud v imenu matere Narave?

exorcist wrote on 29.03.2004 at 12:31:06:


Bom probal kar lepo po vrsti odgovorit:
- doma sem povedal. Bil je šok, ker niso nikoli sami pomislili na to. Sprejeli so dejstvo in to tolerirajo, čeprav si sam želim, da bi se večkrat pogovarjali o tem, ker vidim, da včasih (sploh mama) trpi na račun tega, kako bodo na to gledali drugi. Skrbi jo in tudi vpraša, če me kdaj kdo zafrkava zaradi tega, domnevam pa da jo skrbi tudi, kako bodo ljudje gledali na njiju kot moja starša, ko se stvar razve. Daleč od tega, da bi se me sramovali.

-svojo mati ne dojemam, ampak imam rad   Ampak, če že sprašuješ naj pomislim...mhm...rekel bi, da je čustveno ona zrelejša od očeta, z njo sem vedno lažje navezal stik (ker sva si tudi po naravi podobna, tako kot sta si podobna moj brat in oče), dejstvo je, da je bila fizično bolj prisotna v mojem življenju, ker je imel oče pač tako službo.

-do punc ali žensk nisem nikoli čutil nikakršne simpatije, privlačnosti, interesa. Pa brez zamere. Se čisto fajn štekam s kolegicami, znankami, a nisem nikoli čutil do njih karkoli več kot prijateljsko naklonjenost.

-obstaja nekaj čemur se popularno reče "gaydar" (a la gay-radar)

-rad bi imel kdaj vzgojni vpliv na otroka. Predal svoje znanje, vendar bolj kot o starševski vlogi razmišljam o učiteljski.

-posvojitev s strani istospolnega para se mi zdi dokaj legitimna zahteva. Očitek, da bodo otroka zbadali je seveda upravičen, vendar otroke zbadajo zaradi vsega mogočega. Tudi mene so. Naj se vsak spomni svojih šolskih let. Mentalno zdravo...mhm...izzivi so tisti, ki človeka gradijo. Čustvena inteligenca naj bi bila sposobnost konstruktivnega reševanja problemov. Trening je pri tem dobrodošla rešitev. Sliši se morda kruto, a življenje je tako za vsakogar. Prepričan sem (iz lastnih izkušenj), da otrok, ki ima spodbudo (kar ni isto kot potuha!) v svojem domačem okolju, zraste v osebo sposobno premagovati ovire v življenju. Spodbudno domače okolje pa ni vezano na spol staršev, ampak njihovo čustveno zrelost.