Evo na kratko en moj pogled, kolk mal ma res genetika vpliva na socialno strukturo vrste:

Naravnega stanja kot takšnega ni. Narava je za nas vedno že kuturno posredovana in sicer toliko bolj, kolikor komplesnejši je kulturni repertoar, s katerim bitje razpolaga. Vsa bitja s kulturo živjo v sebi lastnih kulturnih predelavah in v sebi lastnih  socialnih eksrenzijah te kulture. Haremska ekonomija npr. morskih levov je adaptacija teh bitij na samo njim lastno prilaščanje naravnega prostora.  Naravna je prav toliko,  kolikor je naraven liberalni kapitalizem  ali planski socilalizem pri človeku. Narava  in kultura, geni in duševnost, določenost in avtonomija, prirojeno in priučeno itd. se prepletajo v našem doživljanju in delovanju v svetu. Trditi, da je to večnivojsko hiperkompleksno prežemanje določeno z geni  na domnevnem 'dnu' , je nelegitimen redukcionizem,  ki razume kulturni razvoj kot del biološkega razvojnega procesa, ne pa procesa s svojimi lastnimi, emergentnimi lastnostmi. Teorija genskega determinizma je sporna, ker se gen v biologiji opredeljuje kot najmanjšo fizično enoto evolucijske selekcije, katerakoli komplesnejša kognitivna lastnost duševnosti pa ni določena z specifičnim genom. Bolj verjetno je, da gre za inetrakcijo genov, na katero pa vpliva tudi specifična socikulturna izkušnja človeka. Iz te perspektive je tudi laže razumljivo, zakaj se ohranjajo kognitivne vsebine, ki so z vidika bitja nekoristne (denimo psihične bolezni kot so shizofrenija ali depresija), ki lahko privedejo človeka clo do samomora. Po teoriji genske sebičnosti geni za takšne bolezni ne bi imeli prav nikakršne možnosti  za preživetje v genskem bazenu vrste. Pa vendar vztrajajo. Odgor za to je na dlani: ker evolucijski proces favorizira gene, geni pa ne določajo našega obnašanja.      

Velika večina  socialnih delovanj se odlikuje po emergentnih lastnostih in se jih ne da brez nepdopustne simplifikacije razložiti na ravni biologije. To velja tudio za primer vojne  in njene povezanosti z agresivnostjo. Še več. Biologija tudi ne predstavlja nekega globjega vzroka človekovekovega socialnega delovanja, ampak ravno naspritno, kaže na to, da neki segment človeških medsebojnih odnosv (še) ni dobil pomembnejših obeležij kulturne emergence. Prevlada biološke agresivnosti ali spolnosti v socialnih odnosih torej ne kaže na globlji vzrok delovanja, ampak na površinskost kulturne posredovanosti teh delovanj. Kaže - s perspektive človeka kot bitja, ki ga odlikuje zavest kulturnih vsebin v socialnih realacijah - na raven biološke regulacije ob siceršnji specifiki duševnosti. Ali še drugače povedano: kaže na tista delovanja, v katerih kulturna emergentnost (še) ni prevladala

V človeških skupnostih se spolnost ne dogaja zgolj, pa tudi ne predvsem,  na ravni mešanja genov. Biologija predstavlja le raven, v kateri gnezdijo emergentne kulturno nezavedne oblike spolnega obašanja, v katerih gnezdijo zavestne oblike odnosov med spoloma. Sam spolni akt je  je torej prekrit z dvema ravnema kulture konkretne človeške skupnosti, v kateri poteka.




Evo, isto povedano v jeziku, ki na mal drugačen način napolnjuje memorijo sveta pogovorov :


Vse človeške skupnosti morajo rešiti problem reprodukcije vrste.  In to ne kakorkoli, ampak s spolnim razmnoževanjem. Pa tudi ne kjerkoli (zaradi dolgotrajnega odraščanja potomcev) ampak v neki obliki družinske skupnosti.  Oblike kulturnega prilaščanja, do katerih prihaja z emaptičnim vživljanjem v družinske druge, se do nekem mere med skupnostmi tudi razlikujejo. Seveda ne gre za neko popolno poljubnost tega aranžmaja, saj je izbira omejena s kombiniranjem osnovnih čustev v funkciji vzpostavljanja in ohranjevanja družinske vzajemnosti. V evropski srednjeveški skupnosti 11.in 12. stoletja je bila izumljena dvorska ljubezen kot nova oblika kulturnega prilaščanja. Med napomebnejše nove kulturne apropriacije, ljubezni, sodi dante, ki se v 13. stoletju zaljubi v beatrice, ki od tega trentka dalje usmerja vse nejgovo javno delovanje, predvsem pa umetniško ustvarjalnost. V njegovi interpretaciji je ljubezen  navdihnila številne ustvarjalce (pri nas kasneje prešerna)  ter postopno postala splošna,  kulturno pričakovana oblika empatičnega vživljanja modernih ljudi v vsakdanjem življenju. Danes nas velika večina samoumevno predpostavlja, da je prepogoj vsake zakonske zveze ljubezensko čustvo. Druge kriterije (družinski ali državni interes) imamo za neligitimne, čeprav so z vidika stabilnosti zveze učinovitejši od nestanovitnega ljubezenskega čustva.  Ljubezen je torej le ena od možnih kulturnih posvojitev spolnega poželenja zaradi reprodukcije.  To seveda ne pomeni, da druge skupnosti ne poznajo kulturnih oblik naklonjenosti med družinskimi partnerji, vendar pa je ljubezen specifičen evropski moralni izum, ki ga večina pripadnikov  skupnosti še danes doživlja kot relevantnega in s tem ustvarjalnega.      

OK iz tega, kar si napisal lahko uganem kdaj si na faks hodil, ker so se tele tvoje teorije družbene vs. genetske determiniranosti v 90ih letih z genskim inženiringom na glavo obrnile in se danes daje precej besede tudi genetski predeterminiranosti. (resnica je verjetno nekje vmes)

Toda ... nisi mi odgovoril na vprašanje, ali je družbeno zaželjeno, da se homoseksualni vzorci "raz-širijo" iz današnjih (recimo) 10% populacije na (spet recimo) 50% populacije.

Meni to vprašanje presega vprašanje družbene tolerance, ki jo 100% podpiram. To vprašanje namreč posega že v področje aktivnega družbenega supporta.

Toleranca je namreč zame v območju "back off" ... ali z besedami nekaterih forumašev ... živi in pusti živeti .... homoseksualnost je namreč stvar vsakega posameznika, ki ta nagnjenja (že) čuti.

Pri otroku pa gre za osebo, ki je "brez prava na glasanje" in nekako je družba (ne starši!!! v primeru posvojitve) tista, ki določa in določi njegov razvoj ... torej v tem primeru ne gre za "pravice" homoseksualcev, ampak za pravice tretjih oseb, ki imajo še to smolo, da jih družba sploh ne vpraša, kaj bi radi

Kje je meja med odklonom, normalnostjo in sprejemanjem drugačnosti pa se še učimo.

Moje mnenje, je da bi bilo fajn eno pravo normalno družbo uredit, to kar itak govorijo vsi zdravi guruji, mojstri, pol pa mislim, da bi precej tovrstnih anomalij odpadlo.

1. ker si se v to spotaknila
2. ker očitno poznaš literaturo, ki je kvalitetna in mi prihraniš čas za brskanje in izgubljanje časa z branjem šunda

ama očitno je laže udarit, kot pa kaj konstruktivnega predlagat. Ker če bi kakšno knjigo poznala, ti naslova in avtorja ne bi bil noben problem napopat tule gor...

Pa bi se clo lotla razpravljanja o tem, če bi verjela, da tebe to res zanima, ne pa da si misliš s tem sam rit obrisat.

Govorim o legitimiteti, ki jo družinski  skupnosti daje ljubezen. Ne govorim o legitmnosti  ljubezni kot take, ki je se  imela  v mnogih neevrospkih skupnostih dost večjo legitimeteto se  javno izkazovat. Tradicionalna indija klljub kama sutri ni  priznala legitmnosti ljubezni pri izbiri zakonskega partnerja oz. osnovanju družine, čeprav je bla družba dost bolj strpna do javnega izkazovanja ljubezenskih čustev, tud istospolnih. Kitajska konfucijska tradicija je itak družbo smatrala kot eno razširjeno  družino in je zato  družino idelizirala kot harmonično večegenaracijsko skupnost, ki je zarad svoje pragmatiččne  poljedelske ekonomije morala nujno odražat  harmonijo z naravo  in kolektivno solidarnost, ki zihr ni gradila samo na legitimnosti partnreke ljubezenske  zveze tko kot evropska ronatičnodvorska tradicija. Japonska pa je itak še vedno znana po svoji patrirahalnosti, kjer je bla spolnost sicer visoko razvita veščina tko kot napr. borilne veščine, amapk je bla v   v skaldu z vzhodno hindujsko/budistično tradicijo tradicijo namenjena bolj sredstvu za pot v transcedenco kot legitimizarnju družinske skupnosti.          

Vprasanje, ki pa res se ni razreseno pa je, ali se da v spolno usmerjenost usmerjat ali vzgajat, tako nacrtno, kot skozi razne nezavedne procese. Na to pa itak ne znamo tukaj odgovorit.

Veliko veselja in potrpljenja pri branju Biological Exuberance, imas priblizno 800 strani razlicnih in v detajle opisanih primerih spolnega vedenja pri zivalih.

lp bp