Quote:


Ne trdim,  da taka družba že obstaja, ampak da si istospolni partnerji, ki si prizadevajo za legalizacijo svojih zvez in s tem nedeskriminacijo, hkarti prisilejni  prizadevat  za tako družbo v nasprotju z nekaterimi hetereskusalnimi partnerji, ki   družbe  temlječe na tako fukcionalističnih principih čutijo kot grožnjo za  zadovoljevnje svojih partnerskih potreb.    



Quote:


Po mojem tud  se zna spremenit, ampak vse kaže, da bomo moral it  najprej skoz totalno liberalizacijo, da se bomo zavedli njene vrednostne pogojenosti, ki je sedaj nismo sposbni uvidet.    

Quote:


Jest bi bil tud  bolj zato, da se na  partnesrske skupnosti nasploh ne gleda kot na  ene ekonomsko pogojene skupnosti amapak kot na okolja za vzajemno osebnostno rast, ki se ne da merit  le z ekonomsko funkcionalnostjo. Ta sebnostna rast pa zahetva dost bolj inovativne pristope k oblikovanju skupnosti kot jim lahko sledi še  tako liberalna zakonodaja.    

sinjeoka wrote on 02.04.2004 at 11:44:32:

da več bereš al pa da razumeš, da je z relativnim znanjem težko delat nekrivične absolutne zaključke

Devi wrote on 02.04.2004 at 12:11:29:



berem ne samo da veliko, ampak ogromno

tako da ali sem to/te knjige spustila .. ali pa jih ni

kakšen predlog torej?

Karkoli napišem je ponavadi moje...stališče, mnenje, izkušnja...če ni, napišem čigavo je oziroma od kod sem prepisal.

en bk

sinjeoka wrote on 02.04.2004 at 12:31:41:

maš še internet, izobraževalne članke, izobraževalne oddaje na tv, ljudi, ki se z živalmi al pa homosexsualci ukvarjajo, homoseksualce same itd itd

Devi wrote on 02.04.2004 at 14:25:13:



in še vedno neobenga konkretnega predloga ...

z gay-i pa se pogovarjam o tem ... in tudi sami glede taga nimajo čisto jasnih stališč

Homosekusalnost v zivalskem svetu:
Biological Exuberance, Bruce Bagemihl, St. Martin's Press, 99


Pa se par pravovernih idej o "vzrokih" homoseksualnosti:

http://www.catholiceducation.org/articles/homosexuality/ho0011.html

http://www.familyresearchinst.org/FRI_EduPamphlet1.html

http://www.ccel.org/contrib/exec_outlines/hom/hom_04.htm

http://www.ccel.org/contrib/exec_outlines/hom.htm

http://www.bible-truth.org/Homosexuality.html

http://home.messiah.edu/~chase/h/articles/carvalho.htm

bp se zraven samo cudi, kako da ni postal gay, saj je imel nadvse odlicne predispozicije.

bp

sinjeoka wrote on 05.04.2004 at 10:56:46:


Evo na kratko en moj pogled, kolk mal ma res genetika vpliva na socialno strukturo vrste:

Naravnega stanja kot takšnega ni. Narava je za nas vedno že kuturno posredovana in sicer toliko bolj, kolikor komplesnejši je kulturni repertoar, s katerim bitje razpolaga. Vsa bitja s kulturo živjo v sebi lastnih kulturnih predelavah in v sebi lastnih  socialnih eksrenzijah te kulture. Haremska ekonomija npr. morskih levov je adaptacija teh bitij na samo njim lastno prilaščanje naravnega prostora.  Naravna je prav toliko,  kolikor je naraven liberalni kapitalizem  ali planski socilalizem pri človeku. Narava  in kultura, geni in duševnost, določenost in avtonomija, prirojeno in priučeno itd. se prepletajo v našem doživljanju in delovanju v svetu. Trditi, da je to večnivojsko hiperkompleksno prežemanje določeno z geni  na domnevnem 'dnu' , je nelegitimen redukcionizem,  ki razume kulturni razvoj kot del biološkega razvojnega procesa, ne pa procesa s svojimi lastnimi, emergentnimi lastnostmi. Teorija genskega determinizma je sporna, ker se gen v biologiji opredeljuje kot najmanjšo fizično enoto evolucijske selekcije, katerakoli komplesnejša kognitivna lastnost duševnosti pa ni določena z specifičnim genom. Bolj verjetno je, da gre za inetrakcijo genov, na katero pa vpliva tudi specifična socikulturna izkušnja človeka. Iz te perspektive je tudi laže razumljivo, zakaj se ohranjajo kognitivne vsebine, ki so z vidika bitja nekoristne (denimo psihične bolezni kot so shizofrenija ali depresija), ki lahko privedejo človeka clo do samomora. Po teoriji genske sebičnosti geni za takšne bolezni ne bi imeli prav nikakršne možnosti  za preživetje v genskem bazenu vrste. Pa vendar vztrajajo. Odgor za to je na dlani: ker evolucijski proces favorizira gene, geni pa ne določajo našega obnašanja.      

Velika večina  socialnih delovanj se odlikuje po emergentnih lastnostih in se jih ne da brez nepdopustne simplifikacije razložiti na ravni biologije. To velja tudio za primer vojne  in njene povezanosti z agresivnostjo. Še več. Biologija tudi ne predstavlja nekega globjega vzroka človekovekovega socialnega delovanja, ampak ravno naspritno, kaže na to, da neki segment človeških medsebojnih odnosv (še) ni dobil pomembnejših obeležij kulturne emergence. Prevlada biološke agresivnosti ali spolnosti v socialnih odnosih torej ne kaže na globlji vzrok delovanja, ampak na površinskost kulturne posredovanosti teh delovanj. Kaže - s perspektive človeka kot bitja, ki ga odlikuje zavest kulturnih vsebin v socialnih realacijah - na raven biološke regulacije ob siceršnji specifiki duševnosti. Ali še drugače povedano: kaže na tista delovanja, v katerih kulturna emergentnost (še) ni prevladala

V človeških skupnostih se spolnost ne dogaja zgolj, pa tudi ne predvsem,  na ravni mešanja genov. Biologija predstavlja le raven, v kateri gnezdijo emergentne kulturno nezavedne oblike spolnega obašanja, v katerih gnezdijo zavestne oblike odnosov med spoloma. Sam spolni akt je  je torej prekrit z dvema ravnema kulture konkretne človeške skupnosti, v kateri poteka.



Quote:


Evo, isto povedano v jeziku, ki na mal drugačen način napolnjuje memorijo sveta pogovorov :


Vse človeške skupnosti morajo rešiti problem reprodukcije vrste.  In to ne kakorkoli, ampak s spolnim razmnoževanjem. Pa tudi ne kjerkoli (zaradi dolgotrajnega odraščanja potomcev) ampak v neki obliki družinske skupnosti.  Oblike kulturnega prilaščanja, do katerih prihaja z emaptičnim vživljanjem v družinske druge, se do nekem mere med skupnostmi tudi razlikujejo. Seveda ne gre za neko popolno poljubnost tega aranžmaja, saj je izbira omejena s kombiniranjem osnovnih čustev v funkciji vzpostavljanja in ohranjevanja družinske vzajemnosti. V evropski srednjeveški skupnosti 11.in 12. stoletja je bila izumljena dvorska ljubezen kot nova oblika kulturnega prilaščanja. Med napomebnejše nove kulturne apropriacije, ljubezni, sodi dante, ki se v 13. stoletju zaljubi v beatrice, ki od tega trentka dalje usmerja vse nejgovo javno delovanje, predvsem pa umetniško ustvarjalnost. V njegovi interpretaciji je ljubezen  navdihnila številne ustvarjalce (pri nas kasneje prešerna)  ter postopno postala splošna,  kulturno pričakovana oblika empatičnega vživljanja modernih ljudi v vsakdanjem življenju. Danes nas velika večina samoumevno predpostavlja, da je prepogoj vsake zakonske zveze ljubezensko čustvo. Druge kriterije (družinski ali državni interes) imamo za neligitimne, čeprav so z vidika stabilnosti zveze učinovitejši od nestanovitnega ljubezenskega čustva.  Ljubezen je torej le ena od možnih kulturnih posvojitev spolnega poželenja zaradi reprodukcije.  To seveda ne pomeni, da druge skupnosti ne poznajo kulturnih oblik naklonjenosti med družinskimi partnerji, vendar pa je ljubezen specifičen evropski moralni izum, ki ga večina pripadnikov  skupnosti še danes doživlja kot relevantnega in s tem ustvarjalnega.