Kr_eden
Ex Member
|
Ker imam kar nekaj izkušenj z duhovnostjo in duhovneži nasplošno sem se odločil, da še enmalo opišem moje videnje vse te naše duhovnosti.
Predvsem me zanima, ali smo res mi duhovni, tako kot se delamo, pa pri tem ne mislim duhovnosti kot take same, ampak, mi, osebno, če smo res takšni duhovneži kot se delamo. ?
Zelo dvomim v to in predvsem v te iskalce duhovnosti, da so res duhovni in da so res to, kar naj bi bili po strani duhovnosti.
Opisal bom en lep primer duhovne ženske, meditatorke, jogistke in še in sploh ah in oh.
Nekega dne sem pač slučajno naletel na žensko srednjih let, prijetna, klepetava in predvsem, oddajala je eno zelo dobro, pozitivno energijo. Ker pač je režim takšen, da nisem mogel preko nje, sem se pač oglasil pri njej. Tako sva samo nemo stala in se gledala, direktno iz oči v oči. No, potem je pa po nekaj krepkih minutah le vprašala kaj želim. Ko sem ji povedal kaj želim, je ne da bi trenila z očimi vrgla ven iz sebe; ali čutiš energijo ? Seveda sem prikimal, kajti energija je bila res zelo močna in pozitivna. Potem sva se spraševala, ali jaz oddajam tako močno energijo ali ona ! Izmenjala sva si še nekaj besed in se dogovorila, da se dobiva in da to vse skupaj enmalo podebatirava in analizirava. In res sva se dobila in podebatirala o vsem kar naju je pač zanimalo. In ženska mi je predlagala, da naj pridem na jogo, katero ona vodi, izmenjala sva si mobi številke. Nakar me pokliče čez nekaj časa in mi pove, da naj pridem ob petih popoldne na jogo. In jaz ji lepo povem, da sem v službi do sedmih zvečer in da res ne morem priti, da bom pa naslednjič res prišel. In kaj je sledilo, to je prava duhovnost. Kar po telefonu mi je izjavila, da se tako pač ne gre in, da če ona reče, da moram priti, da sem lažnivec in, da ne mislim resno, da hvala, ni mi treba priti, njo pa naj nebi zezal. Seveda sem obstal kot kip, še spregovoriti nisem imel časa, ko je že odložila. No, ker pa sem nagajiv tiček, sem pač naslednjič, ko so imeli jogo šel malo na ogled te joge. Tako sem sedel tam in jih opazoval, ženska se je delala, da me sploh ne pozna. Ker pa jaz nebi bil jaz, če se nebi vtaknil v njihove zadeve, duhovne namreč, sem se, ma, zbolel bi če se nebi vtaknil. Opazil sem namreč, da neko vajo delajo napačno, ker pa sam to vajo dobro poznam, sem lepo počasi vstal in šel do ene dekline, čedne seveda in sem ji tam malo popravljal stav telesa pri vaji in roke, seveda sem ji prišepnil na uho, da ta vaja takole poteka in mi je nazaj rekla, ko se je dobro namestila, da se kar bolje počuti v tem stavu. In da prej jo je skoraj bolelo. No, ženska, vodja, moja kao prijateljica je bila kar tiho in samo opazovala. Ko se je končal jogiski trening sem seveda na željo te dekline počakal, ker mi je obljubila pijačko. No in glih, ko sva s to deklino odpeketala proti enemu baru je ta prijateljica priletela in me poklicala, takole nekako, po spomini : Halo, ej, Alex, samo trenutek. Seveda sem se ustavil in počakal, plačilka moje pijače pa tudi in sledilo je takole : Veš, da si nesramen in brezobrazen, kako si drzneš stopiti na moje območje in jih krivo učiti ? No, še preden sem spregovoril je deklina, s katero sva šla na pijačo rekla, sej je boljši ta položaj katerega mi je pokazal, bolj prijeten in sproščajoč je. Ona pa, ti pa utihni, jaz že vem, jaz učim, kaj boš njega nevedneža poslušala, če bi bil tako dober kot praviš, bi prišel meni v uk, ne pa da se je že pri prvi obveznosti izognil svoje naloge. Obrnila se je k meni in rekla, tebe sem pa izbrisala iz telefona in nimava nič več skupnega. Nasmejal sem se in sva odšla z novo prijateljico na pijačo.
In tako se sprašujem, seveda ne preveč pretirano, ali smo res tisto kar se delamo recimo tukaj na forumu, ali smo res takšni, duhovni in ali res ne uvidimo, da smo v resnici popolnoma drugačni, pravzaprav smo kljub vsej svoji duhovnost še vedno samo eni egoisti, ki gledamo nase kot na, jaz sem nekaj, tisti, ki me ljubijo in ubogajo ter spoštujejo so nekaj, tisti pa, ki me ne ali pa ne mislijo tako kot jaz, so pa pokvarjeni ?
In kako presneto dobro skrivamo svoj pravi obraz, tukaj takšni, drugje drugačni in spet vse ocenjujemo na podlagi naše maske, na podlagi, oh, tale je simpatičen, ta je cool, ah, tisti pa ni, ta pa ni cool. In, ko že mislimo, kako smo duhovno zrasli kaj kmalu ugotovimo, ali pa ugotovijo drugi, da smo v resnici samo zamenjali masko ali pa svojo staro masko samo enmalo zloščili.
Smo res takšni kot se delamo, smo res to za kar se imamo, smo res ?
Mislim, da smo daleč od tega, samo tako presneto radi menjamo maske in, ko se pojavi nekdo, ki pa ne menja maske in, ki nam pokaže pravo našo masko, takrat pa zaboli, takrat pa nastopi strah pred tem človekom, takrat se pa vidimo in predvsem uvidimo, da smo še kar tam kjer smo bili ali pa celo nižje, samo maske smo menjavali ves ta čas. In seveda, v našem egotu smo duhovno rasli. Ja, ego je hudiček, mali, zloben, pokvarjen in presneto dobro zna zavajati in nas bodriti iz pozadine, to, rasteš, veliko duhovno bitje si že, kar tako naprej, to, in potem, ko pride čas, ko pride človek ali življenjska situacija, ko se praktično začnemo lomit ali pa se zlomimo, takrat vidimo, kje smo v resnici bili in kje v resnici res trdno ali pač ne, stojimo.
In, duhovna bitja v napredovanju svoje duhovnosti, smo to za kar se imamo, smo takšni kakršne se delamo ?
Mislim, da ne.
Poglejmo vase, seveda če znamo, če že ni ego toliko načel našega samozavedanja, da nam je celo pripravljen to preprečiti, kar pa seveda ne uvidimo, poglejmo, vendar, resnično poglejmo in spoznali bomo, kakšni v resnici smo.
|