Mae wrote on 18.03.2004 at 23:51:26:Titud, tukaj imamo zgodbo o kokoši in jajcu

. Ti praviš, da sta lahko dva individualna jaza zaradi ljubezni, ker jima le ta podeljuje njuno individualnost. Moj pristop pa bolj teži k temu, da šele, ko si zrel v svoji individualnosti (da se absolutno sprejemaš), sploh lahko nase privlečeš tako ljubezen ...
Tle bi res lahko načel zgodbo o kuri in jajcu na temo, kdaj in pod kakšnemi pogoji se lahko sprejmeš kot induviduum. Grev bistvu za vprašanje, a je je sprejetje samega sebe takega kot si predpogoj ali posledica ljubezenskega odnosa. Po moje to ni tolk pomebno kot to, da sprejetje sebe takega kot si pomeni sprejetje dejstva, da si nepopoln. Če pa si za predpogoj vzpostvitve partnerskega odnosa postaviš lastno popolnost, se vanjga ne boš imel nikakršne potrebe spustit, ker se bo v njem slej ko prej razkrila tvoja nepopolnost, ki je ne boš mogu sprejet in boš zanjo okrivu partnerja. Če za pa za vzpostvitev odnosa predpostavljaš lastno nepopolnost in polponost drugega pa gre za zaljubljenost, ki mine, ko spoznaš, da je partner nepopoln. Za odnos, v katerem oba partnerja vzajemo rasteta, je potrebno priznanje oz. sprejetje dejstva pri obeh, da je vsak zase nepopoln, hkart pa morata oba presečt tud iluzijo, ki jo je združla in ki jo je morda ustvarla zaljublejnost, da je popoln samo drugi.
Quote:Tudi sam se strinjaš, da ima ljubezen več pojavnih oblik. Torej, ko govorim o več vrstah ljubezni, sem verjetno mislila prav to. Če se npr. enostransko zaljubim do nebes in mi ta ljubezen ni vrnjena, potem trpim toliko časa, dokler situacije ne presežem.

Faza trpljenja je tukaj predpogoj rasti in s tega vidika nekaj pozitivnega. Vendar jo lahko terminološko v kratkem časovnem obdobju ter izvzeto iz konteksta označimo tudi kot destruktivno (oblika deformiranosti).
Ljubezen, tud neuslišana, ni deformacija, in če trpiš ne trpiš zarad ljubezni ampak zarad dejstva, da zanjo osebnostno še nis priravljen. Da se še nis sprejel takega kot si, da se podcenjuješ ali precenjuješ in da moraš na tem sprejemanju še delat v odnosu ali izven njega, ne pa za trpljenje okriviš ljubezen kot tako.
Quote:To, da se določaš po tem kar nisi, pa je negativna afirmacija in je le zrcalna slika tistega kar si. In da za to rabiš partnerja, hm, če pa nisem v odnosu, ali to pomeni, da me sploh ni ???
Ne govorim o
predstavi kakšen bi moral bit, pa nisi, ker kakršnakoli bi že ta predstava bila bi bla enako napačna in nepopolna kot je ta, ki jo o seb že imaš. Gre za to, da pustiš prav vse opcije odprte in da zaupaš v to, da bo tisto, vkar se boš na tak način razvil, pravo, čeprav pojma nimaš, kaj naj bi to blo. Da si dopustiš možnost, da partner res ve kaj je zate boljš kot ti sam in se le prepustiš temu zaupanju. To ne pomen, da me brez partnerja ni, ampak samo to, da brez partnerja to samozaupanje za pot v neznano dost bolj tvegano vzpostavt, zato se vedno znova zavarujemo s predstavmi o tem kakšni bi radi postali, ki pa ne morejo izhajat iz drugega kot iz mene takega, kakršno predstavo imamo o seb, tko da se sami ne moremo prebit iz zaračanega kroga in se spustit v neznano. Seveda ma partnerski odnos tud veliko pasti, npr. to, da partnerja očarana od medsebojnega zaupanja prevzameta identitetito drug drugega. V zrelem odnsou je to magari prehodna faza, ene vrste trening oz. simulacija globje osebnostne preobrazbe, saj je to, da si nekoga poreoblikoval po svoji podobi, nekaj najbolj dolgočasnega in neproduktivnega, kar se ti v odnosu lahko zgodi.
Quote:Torej verjetno, da se nekje strinjava, in gre le za vprašanje definicij. Ne vem, da ne bo zvenelo kot reklama za Always ampak: Moja izkušnja je taka ...
Tud jest izhajam iz lastne izkušnje, čeprav morda ne zgleda tko.