To bo sedaj mičkeno off topic, ampak še vedno o sreči.
Ker jaz po pravici povedano ne vem kaj dosti o duhovnosti v tem smislu kot je ponujena na tem forumu.

Ampak nekaj vem. Globje kot sem v nekem trenutku sposobna občutiti bolečino, močnejšo srečo lahko občutim v nekem drugem.
In če je bistvo te duhovnosti, da dosežeš neko stanje popolne harmonije s seboj in okoljem (ne vem, če to drži, samo špekuliram), potem jaz nočem doseči tega.

Želim si trenutkov maksimalne sreče. In zato potrebujem tudi trenutke maksimalne bolečine. Ker enega brez drugega si ne znam predstavljati.

Pegasos wrote on 04.03.2004 at 17:37:54:

 

A potem ti tudi drugi povedo, ali si srečen? ???

včasih sem neumna ,včasih noro pametna,včasih le nora...včasih mi je hotelo počiti srce od žalosti ,včasih sem jezna in  včasih....celo SREČNA...in vse to sem JAZ...vse to si upam biti in srečna sem ,ker imam zavestno izbiro

en_bk wrote on 04.03.2004 at 20:03:58:


si napisal tudimoje misli, zato dovoli, da se pod tvoje pisanje podpisem tudi jaz

sinjeoka

en_bk wrote on 04.03.2004 at 20:03:58:


Ne vem, če je to duhovnost... Zame je vse to, kar si opisal polno življenje, znotraj katerega (in edino znotraj katerega) si lahko tako srečen kot tudi nesrečen. In edino takšno življenje si tudi sama želim živeti.

Treba je zivet in cutit in se veselit in jokat pravi en bk. Lilith pa pravi, da brez mocnega trpljenja ni mogoce obcutit niti velikega veselja. Uff, tole bo pa hudo, poleg vsega drugega, kar se ta trenutek vrti v moji glavi ...

Jest sem se kot mulc navadil oz. s precej truda pripravil do tega, da se ne sekiram za težave mojih staršev, da sta to dve odrasli osebi, ki sta odgovorni zase in da kljub vsem poskusom, da bi me vpletla noter, to niso moji problemi in to ni nekaj, kar bi moral jaz občutit in reševat. Ko sem uspel to rešit, sem se uspel znebit tudi nekaj težav, za katere so vsi govorili, da so psihosomatske, pa zato niso bile čisto nič manj resne in zoprne.
To, da sem se uspel tega rešit, pa je zgleda terjalo tudi svoj davek (no lahko pa ima vse skupaj tudi povsem druge korenine). Približno takrat, ko sem se uspel distancirat od problemov doma in z njimi povezanega trpljenja, sem se zgleda uspel distancirat tudi od pričakovanja, veselja, navdušenja, radosti. Skratka ves čas sem nekje ostajal nekje v svoji coni udobja in si nisem upal narediti koraka ven ne v eno ne v drugo stran. Občasno me je kaj sicer spomnilo na to, da mogoče ni vse v redu, recimo Trierjev Lom valov (ki sem ga, mimogrede, spet gledal na TV danes ponoči), ali Bergmanove Divje jagode, ali pa par knjig, ki so se me na nekam nivoju dotaknile, vendar zaradi tega iz kinodvorane oz. sobe vseeno ni odšel drug človek.

Problemi so se seveda pojavili v odnosih. Na vse silovite čustvene reakcije in izraze navdušenja in zanesenosti, sem sam uspel ponavadi spraviti iz sebe kvečjemu prijazen nasmešek. Na črn obup (včasih tudi zaradi mojih reakcij) in jok, pa sem jaz občutil kot manjše težavice, ki bodo minile. Ok, tudi to bi bilo lahko čisto v redu. Ampak jest sem dobival včasih občutek, da s tem ljudi okrog sebe dušim. Všeč mi je bilo njihovo veselje in navdušenje, ni me vedno zmotil jok in obup. Sem si zgleda želel, da bi tudi sam spet začutil podobno, kot sem nekoč znal (ja se spomnim še tako svojih pričakovanj, navduševanj,veselja, kot tudi razočaranj iz otroštva, in verjemite mi, da je brez njih svet veliko bolj pust). Če mi je kdo postal s časom bolj podoben v reakcijah, pa mi ni bil več tako zanimiv kot oseba. (Vsi, ki v tem vidite kakšen vzorec, imate najbrž čisto prav).

Kot mulc sem pokritje za te svoje reakcije našel, košček tukaj, košček tam, nekaj stoicizma, pa čez malo budizma (okleščenega vsega hindujskega hokus pokusa), pa morda še česa manj omembe vrednega. In trenutno zgleda lomim te okvirje in puščam, da se moja praznina razlije tudi zunaj njih (al še ne?).

Pravzaprav sem hotel tole formulirat kot vprašanje, pa mi zgleda to ne ratuje najbolje, zgleda da omenjeni okvirji niso najboljši za postavljanje vprašanj, so boljši za dajanje hitrih odgovorov, tako da bolje, da se vrnem k sebi. Ja zadnje dni se bojim, da se mi vrača astma, tisto psihosomatsko prekletstvo, ki je precej zaznamovala moja mlada leta, pa potem na srečo izginila. Je spet psihosomatska, je spet znak nesposobnosti reševanja mojih čustvenih problemov? Je manifestacija globokega nezadovoljstva z mojim sedanjim življenjem, ki se ni uspelo izraziti drugače? (hmm, kako naj nek vsaj budistični simpatizer prizna, da je globoko nesrečen in da v resnici trpi )

Crying is a puzzler, je menda mogoče najti nekje med zapiski Charlesa Darwina, ko je ta kot prvi poskušal najti evolucijski pomen posameznih človeških čustev. Pa tudi bolj moderne razlage, ki govorijo o prestrukturiranju strukture navezanosti vsaj na prvi pogled niso čisto prepričljive. Je vse tisto trpljenje in jok, do katerega pride, preden izgubimo neko osebo, na katero smo se navezali, samo spraševanje v smislu, naj ostanem ali grem? Kam? Zakaj? Poskus, da bi se končno spremenil? Čustveno izsiljevanje? Se sploh lahko spremenim, ali sem že preveč lesen, otrdel in otopel? Bi se moral spremenit?

Ja rad bi se spet veselil stvari, kot sem se jih ko sem bil še otrok. Me ljudje v moji bližini, ki so tega še vedno sposobni vedno spravijo v dobro voljo. Jim mogoče malček zraven tudi zavidam. Ampak njihovega obupa pa vseeno ne bi želel občutit. Evforija, ekstaza, tega ni na meniju, kelner pravi, da tega v kuhinji ne pripravljajo. Ampak mi tudi ni treba za to plačevat z obupom in žalostjo, če je to, kar trdi Lilith res.

Ali sem srečen? Jest sem zelo srečen. In spet nisem srečen. Moja čustva morda niso tako intenzivna, kot pri kom drugem, ali pa je vsaj njihivo prepoznavanje in vstop v zavest bistveno ovirano. Sreča je zame en tak rolercoaster, greš gor in potem spet navzdol. Včasih si želim malo bolj divje in vznemirljive vožnje, ampak to še ne pomeni, da si želim biti srečen ali nesrečen.

Se mi zdi, da na tole ne bom nasel enostavnega odgovora.

Samo moje razmišljanje, vpranja sicer niso čisto retorična, ampak ne pričakujem, kakšnega odgovora. Bom pa čisto vesel vsakega komentarja.

bp