Ljubezen je brezpogojna predanost ali pa je ni.  

   

Jaz sem v osnovi še vedno jaz, in sem jaz že nekaj časa, in ko sem bila stara 8 let, 16, 24 ali 32, še vedno jaz. Partnerja pa ne potrebujem za to, da bi mi odkril kdo sem, temveč, da bi osvetlil še eno od mojih razsežnosti, in da bi tam recimo, svetil.  8)

Titud, praviš, da je ljubezen predpogoj za osebnostno rast in samouresničevanje. In da mora biti ljubezen čarobna in mistična.

Tu podajam opombo ali dopolnilo; ljubezen vsa čarobna in mistična, ja, ne sme pa biti fatalna, zaslepljujoča, obsedena, paralizirajoča, bolestna ali kako drugače deformirana.

Ljubezen, poleg tega, da je močna in globoka, mora biti še vedra, vesela in lahkotna. Da te ne duši. Da ne duši te. Torej, da ne duši jaza, ki sem. Da lahko moj jaz diha in je zato vesel, ker je s teboj.  

Zelo banalna in skrajna primerjava je npr. situacija: ureditev spalnice. Če moj jaz (ne glede na globoko, čarobno, mistično, veselo in lahkotno ljubezen) zahteva na stežaj odprto okno pozimi ponoči, ali imam pravico do ločene spalnice? Ali smem biti v odnosu toliko svobodna, da pričakujem razumevanje partnerja, da spiva ločeno? Ponavljam, primer je ekstremen in vendar ne izključuje nočnega obiskovanja partnerja skladno z vzajemnimi željami.  

Ljubiti tako, da se čisto ne zliješ (ven)... Da sta jaz in jaz dva jaza , in ne en Jaz  

Praviš tudi, da ljubezenski odnos po defaultu ne more biti podrejanje, žrtvovanje itn. Mogoče to drži, vendar samo v primeru, da so kompromisi izmenično enakomerno razporejeni na oba jaza.

Tudi to drži, da ima vsak ljubezni le toliko kolikor jo je sam v sebi sposoben razpoznati, vendar je tu še partner in ljubezen, ki jo je on pri sebi sposoben razpoznati, pa medsebojna izmenjava, pa različna pričakovanja in nato še jaz in še malo crkljanja.   Vse skupi naenkrat.

Ljubezen ti pa ne sme vzet izgrajene individualnosti in zasebnosti (ne glede na izvor pojava). V bistvu tukaj ugotavljam, da oba pojma medsebojno sploh nista izključujoča. Nekako tako:

Dva jaza sta lonček (poln cvetov pomarančevca) in pokrovček, ljubezen pa je omamni vonj, katerega oba skrivata v sebi in v njem skupaj in počasi uživata.

Ljubezen sicer je brezpogojna predanost, ampak lonček je še vedno lonček in pokrovček je še vedno pokrovček...   A je tko? Pozdrav ...  

Kje je meja med individualnostjo in neprilagodljivostjo (kompromisi)?

Nekako vem, da se da odkrivat kaj si. Pa predvsem sam moraš.
Pa kako to misliš, da si v bistvu to kar nisi?
Če prepustiš partnerju, da odkriva pri tebi kar si -- hja ne vem ... pol se lahko tud fino zgubiš ... na račun njegove svobode.

Ljubezen je ena za vse, ima samo več pojavnih oblik, s skoz katetre se manifestira na kulturno pogojen način, skoz vzorec/obrazec. Tud zaljubljenost je eden takih, čeprav ravno ta slovi po svoji divjosti oz. neartikuliranosti.  



Simbolika slepe pege je v tem, da zarad svojih potisnjenih vsebin čustveno svet nismo sposobni perceptirat tak kot je ampak popačeno, ker nam vsi receptorji zarad čustvenih blokad ne delujejo. Zarad tega imamo pristransko tud samoprecepcijo, ki jo  razglašamo kot našo unikatnost/induvidulnost oz. kot 'jaz', ki pa to ni in  spoznanje, da to ni,  je prvi korak k temu, da se ga sploh  odpravimo odkrivat. Ali ga je možno v celoti odkrit je sicer stvar vere, vsekakor pa je za  pot v neznano potrebno zaupanje.  



Ljubezen se kaže skoz brezpogojno zaupanje v dugega, pa naj bo to mater v otroka v procseu medsebojnega razdruževanja ali  pa partner v partnerja v procesu njunega medsebojnega zdrževnja. Le skoz tako zaupanje se lahko vzpostavlja zaupanje v lastno induvidulanost in s tem ljubezen do samega sebe, saj ne moreš imet zaupanje vase  ob hkartnem nezupanju v vse in vsakogar.



Enako mišljenje in enako obnašanje ni nobeno zlivanje pa če je še tako popolno. Zlivanje je vzajemno vzpostvljanje  celostnega kontakata z enostjo, ki si jo ne more prilastit  ne eden  ne drugi.    


Zlivanje je sklepanje kompromisa le v pomenu, da se oba v popolnosti odrečeta lastnemu interesu, saj se jima  ta skoz popolno medsebojno  zaupanje induvidulnost vsakomur ponovno  vzpostavlja. Ta princip ni nč skrtivnosten  in  je zlo preprsoto razviden skoz reprodukcijo oz. skoz rojstvo otroka  kot tiste  enosti, ki sta jo dva vzpostavla skoz akt lastne inuvidaualizacije ob njegovem spočetju.


Ljubezen je skoz tisto, skoz  kar se izraža, zmerom brezpogojna, četud je to izražanje omejeno.  Vzajemnost je potrebna za preseganje te omejenosti.   Ko se se izrazi skoz vse, za svoje širjenje  ne rabi niti  vzajemnosti.    

oba mata prav.

Hari bol.