Pa še eno razmišljanje, ki se mi je porodilo ob Edijevem topicu...Nekako se mi zdi, da je trenutna tema prava, pa bom sem napisala.

Recimo česa jaz ne prenesem v odnosu.
Da mi nekdo v imenu ljubezni ali odprtosti ali kaj vem česa skuša vzeti nekaj, kar je moje, me v nekaj siliti

Ob vsem prostoru, ki je tle gor, bi si mirne duše vsak privoščil en svoj prostorček, ki bi bil samo njegov...če bi seveda imeli to potrebo.

In Edi jo ima... in point je, da s tem nikogar ne ogroža...
In res ne razumem, zakaj je treba siliti tja, na njegov prostorček, pri tem pa ne sprejemati njegovih pogojev. ???
In napr. zahtevati, da naj Edi moja razmišljanja kam drugam nalima, če mu ne bodo všeč. Saj jih vendar lahko sama dam točno tja, kjer jih želim imeti. In če bom pisala v Edijevem prostoru, bom pač pisala z zavedanjem, da to morda ne bo gor ostalo.

In evo, s takim partnerjem kot ga sedaj v živo predstavlja en del tega foruma, jaz ne bi hotela imeti opravka...ker je to zame šolski primer "slabega odnosa".

Sej, moram priznati, da debate do sedaj nisem sledila prav pozorno - bi pa podala nekaj svojih razmišljanj na to temo - no pa ne samo svojih, ker tu so knjige, pa prijatelji, pa učitelji ...

Skratka, mislim, da je oblik ljubezni v medesbojnih odnosih nešteto- vsaj toliko, kolikor je takšnih ali drugačnih partnerskih, prijateljskih odnosov. Pa če dodamo še en dejavnik, namreč, da tudi v odnosu to vsak doživlja na svoj način, pač glede na to, kake izkušnje so za njim, kakšna pričakovanja goji do osebe s katero je, no al pa želi biti nekaj pravzaprav sam skozi odnos.

Mislim pa takole o dušah dvojčicah, oziroma o "plamenu dvojčku": ja, da morda to je - ampak - tisti ampak.

Želja in hrepenenje po duši dvojčici, naši zrcalni sliki, je pravzaprav želja po potrditvi, da smo takšni kot smo, vredni ljubezni. Če bi našli takega človeka, potem bi izginili vsi strahovi, ki izvirajo iz našega ega. Z eno potezo: pah! Biti v celoti ljubljen. Biti cel.

Vendar, mi smo najsijajnejši dokaz ljubezni v vesolju in ustvarjeni na krilih ljubezni.

Modro je, po moje, iskati sit in ne lačen. Začeti iskati že izpolnjen in ne lačnen ljubezni. Kdor se čuti praznega, tega spremlja brezupen strah .. takšen strah pa ne bo pritegnil ljubezni, ki jo išče.

Bistvo je, po moje, da se zavedamo neizmerne božje ljubezni, da se zavedamo, da imamo vso to ljubezen v sebi že sedaj. Odkriti moramo zaklad v sebi. Biti celi v sebi. Poiskati srečo in veselje v sebi: le tako lahko osrečujemo tudi druge in drugi nas.

Tako nekako jaz sedaj razmišljam.

Lilith wrote on 17.03.2004 at 14:06:02:


Tale forum ni zasnovan kot skupnost ampak kot mesto, kjer naj bi se člani posameznih skupnosti  srečevali, si šerali, izmenjavali   in  dopolnjevali izkušnje, potem pa  te ideje in  udejanjali  svojih skupnostih. Je bla tud ambicija, da se združijo  nekateri člani foruma po skupinah  in delajo na projektih, vendar se forum kot celota nikol ni spremenil v skupnost. To je dobr, ker skupnost je zarad svoje vpetosti posmeznika vanjo   po defoltu pristranska in ne more nudit tolk odprtega prostora za dialog različno misličeh in verujočih kot ga lahko nudi odprt forum med sabo nevezanih posameznikov. Jest se npr. na forumu nikol ne bi mogu delovat tolk odprto če bi bil forum deloval v okviru ene sekte, ki bi se utrjevala na enmu zaprtmu sistemu vrednost in bi moje šibke točke skušala napelat na pripadnost njenim vrednotam in me omrežit v svojo skupnost.  Odprtost v smislu splošne dostopnosti  ter neselekcioniranja in nepotvarjanja napisanega imam v tem smislu za eno dragocenost, ki jo je drugje težko najt, še posebej v kombinaciji s tem,  da na se na  enem mestu zbere tolk ljudji s podobnimi pogledi na pomen odprtosti.  

Jest osebno šeram tle gor eno spoznanje, da je ljubezen predpogoj za osebnostno rast in da če je ta forum namenjen osebnostni rasti mora seveda nujno bit utemeljen na ene vrste  ljubezni med folkom. Šeram tud eno spoznanje, da ljubezen med folkom ne more obstjat sama po seb in da  človek mora bit  bit nujno vpet v eno  primarno skupnost, da bi se sploh lahko počutu kot človk. Če človk ne pripada konkretnemu drugemu človeku, zgubi občutek za človečnost in postane samemu seb odveč al pa fanatičen pripadnik idej, v imenu katerih se je pripravljen drugemu  podedit ali ga podredit, se pustit ubit  ali bit pripravljen ubijat.    

Zato verjamem, da je pridanost konkretnemu drugemu vrednota in da je medsebojna povezanost  teh primarnih skupnosti v odprto   družbo edina šansa, da bomo preživel globalno. To ne pomen, da smo na primarni ravni v odnosih drug drugemu nujno  podložni, je čist dovolj,  da smo si samo pripadni. Ker dokler bomo  na primarni ravni pripadnost mešal s podložnostjo, odprte družbe ne bomo niti sposbni zgradit, ker si jo ne  znamo predstavljat drgač kot  zaprto in hiererahično urejeno skupnost.            

sinjeoka wrote on 17.03.2004 at 15:42:44:



Ja, res to počnemo.
Samo point je, da jo moramo najprej v sebi najti, potem šele v drugih. Če ne, bomo od drugih čustveno odvisni...to pa vemo kam vodi.

Lilith wrote on 17.03.2004 at 15:46:37:



jaz bi rekla nekaj drugega ... v sebi je potrebno najti spoštovanje in ne iskati/iti v odnos za vsako ceno ... sam odnos še ni ljubezen

Lilith wrote on 17.03.2004 at 15:47:37:



Zasebnost je umeten konstrukt induvidualizirane družbe, ki rab sebičnega  posmeznika, da bo v skladu svojo 'svobdo' izbral optimalno opcijo bodisi v produkciji bodisi v potrošnji. V resnic pa tisto, kar imamo za zasebno/svoje  ni nč bolj naše, kot je karkoli drugega. To sem enkrat na forumu  ugotvaljal že ob analizi pojava množične popularne psihologije: po njenih napotkih si najperj  pomagamo ustvarit svojo idividulanost, hkrat pa dobimi še napotke in metode, kako potem to individualnost idealno uskladimo s skupnostjo. Valjda da vse lepo klapa, saj je bla naša induvidualizacija že vnaprej skreirana z namenom, da se bo lepo vklopila v idealen  partnerski  odnos ali   uspešen  biznis. Knjige in priročniki z miljonsko naklado pač ustvarjao tako realnost, da se napotki v njih samouresničujejo...

Tko da jest se na tisto zasebnost/induvidulanost, iz katere izhajam, ne bi preveč zanašal, da je res  moja. Če se na vse pretege upira  enemu ljubezenskemu odnosu in hoče rezervirat zase vsaj  en nedotakljiv kotiček, pol bi jest še tolk bolj podvomu o pravi naravi te  zasebnosti. V ljubezneskem odnosu zasebnosti, v katero bi se lahko vračal in v katero bi se lahko zatekal,  ni.  Ljubezen je brezpogojna predanost ali pa je ni.  

   

sinjeoka wrote on 17.03.2004 at 15:42:44:


Najprej: sploh ne gre za to, da bi ljubezen iskal, ker jo imaš - in kar pride v tvoje življenje, morda tudi v obliki človeka, s katerim živiš, potuješ skozi čas z njim, je del te iste ljubezni, ki jo že imaš. In če je to človek, ki enako čuti, potem ni vprašanje tega njegovega trpljenja, ko ljubezen deliš tudi drugim. Ljubezen se pretaka svobodno. Tu ne govorim o zaljubljenosti - ampak ljubezni. To je pač razlika. Sicer nas občutenje zaljubljenosti tudi zelo veliko nauči, predvsem o naših nezavednih težnjah. Samo zaljubljenost pride in gre, použijemo jo, tako kot lepo dekorirano hrano ...

Ljubezen brez še ene osebe še kako lahko je - pač.

Je res, da je marsikdaj ljubezen le gola potreba lačnega ljubezni ... samo o tem sem že napisala svoje stališče.

Ljubezen je lahko do cvetlice, do kužka, do otroka, do prijateljev, ljubezen je lahko do zemlje, ki jo lahko zdravimo z ljubeznijo, ljubezen je lahko do moškega, ljubezen je lahko do staršev, sestre, brata, sosede, starejše gospe, ki jo morda  srečaš le enkrat samkrat ...

Seveda nisem popolna, ker popolnosti sploh ne iščem, to ni moj cilj - včasih kakšen utrinek, da prav takšen, kot sva ga videla danes z mojim sinom, pa veste, česa sem bila najbolj vesela, tega, ker je tudi on prvič videl utrinek! Jupi! Moj sin je videl prvič zvezdni utrinek.

titud wrote on 17.03.2004 at 14:09:41:

Jaz sem v osnovi še vedno jaz, in sem jaz že nekaj časa, in ko sem bila stara 8 let, 16, 24 ali 32, še vedno jaz. Partnerja pa ne potrebujem za to, da bi mi odkril kdo sem, temveč, da bi osvetlil še eno od mojih razsežnosti, in da bi tam recimo, svetil.  8)

Titud, praviš, da je ljubezen predpogoj za osebnostno rast in samouresničevanje. In da mora biti ljubezen čarobna in mistična.

Tu podajam opombo ali dopolnilo; ljubezen vsa čarobna in mistična, ja, ne sme pa biti fatalna, zaslepljujoča, obsedena, paralizirajoča, bolestna ali kako drugače deformirana.

Ljubezen, poleg tega, da je močna in globoka, mora biti še vedra, vesela in lahkotna. Da te ne duši. Da ne duši te. Torej, da ne duši jaza, ki sem. Da lahko moj jaz diha in je zato vesel, ker je s teboj.  

Zelo banalna in skrajna primerjava je npr. situacija: ureditev spalnice. Če moj jaz (ne glede na globoko, čarobno, mistično, veselo in lahkotno ljubezen) zahteva na stežaj odprto okno pozimi ponoči, ali imam pravico do ločene spalnice? Ali smem biti v odnosu toliko svobodna, da pričakujem razumevanje partnerja, da spiva ločeno? Ponavljam, primer je ekstremen in vendar ne izključuje nočnega obiskovanja partnerja skladno z vzajemnimi željami.  

Ljubiti tako, da se čisto ne zliješ (ven)... Da sta jaz in jaz dva jaza , in ne en Jaz  

Praviš tudi, da ljubezenski odnos po defaultu ne more biti podrejanje, žrtvovanje itn. Mogoče to drži, vendar samo v primeru, da so kompromisi izmenično enakomerno razporejeni na oba jaza.

Tudi to drži, da ima vsak ljubezni le toliko kolikor jo je sam v sebi sposoben razpoznati, vendar je tu še partner in ljubezen, ki jo je on pri sebi sposoben razpoznati, pa medsebojna izmenjava, pa različna pričakovanja in nato še jaz in še malo crkljanja.   Vse skupi naenkrat.

Ljubezen ti pa ne sme vzet izgrajene individualnosti in zasebnosti (ne glede na izvor pojava). V bistvu tukaj ugotavljam, da oba pojma medsebojno sploh nista izključujoča. Nekako tako:

Dva jaza sta lonček (poln cvetov pomarančevca) in pokrovček, ljubezen pa je omamni vonj, katerega oba skrivata v sebi in v njem skupaj in počasi uživata.

Ljubezen sicer je brezpogojna predanost, ampak lonček je še vedno lonček in pokrovček je še vedno pokrovček...   A je tko? Pozdrav ...