exorcist wrote on 15.03.2004 at 14:47:44:


Brez ocen, samo ugibanje. Kaj pa, če ta fant samo misli, da se šali, v resnici pa ga dajejo močni obrambni mehanizmi v obliki projekcije, ki si jih sam raje razlaga kot šalo? Ker je zanj to varneje?

lola wrote on 15.03.2004 at 14:55:58:


Ni ga človeka, ki se ne bi posluževal obrambnih mehanizmov, niti niso sami po sebi nič slabega, ker skrbijo za naše psihično zdravje, stabilnost in ravnotežje. Eni ljudje se jih poslužujejo bolj, drugi manj. Nevarni postanejo takrat, ko so izraženi v svojih ektremnih oblikah, ki dobijo prevlado pri nekem človeku in mu krnijo osebnostne in značajske poteze, in so lahko za njega in celo za druge ogrožajoči, če se porušijo ali če še pridobijo na svoji razsežnosti.  Po drugi strani pa nas lahko tudi zaščitijo, obvarujejo, ker nas ogradijo in naredijo čustveni oklep oziroma ščit okrog nas, sicer bi bili preveč ranljivi in ne bi preživeli. Npr. otrok, ki je v otroštvu doživel kakšno izredno stresno situacijo ali šok, se ponavadi zaščiti pred psihičnim zlomom tako, da se umakne v svoj svet, da se izolira od okolice, zapade celo v avtizem, pri čemer lahko postane "mutast", začasno izgubi vid itd. Obrambni mehanizmi so lahko tudi dvorezen meč, ker imajo dobro in slabo stran, lahko nas zaščitijo, hkrati pa nas tudi ohromijo. Vendar če so zmerni in v mejah normale, so povsem običajen psihološki pojav, zato ni vedno pravilno, da jim pripenjamo negativno konotacijo.

Lilith wrote on 15.03.2004 at 07:44:25:


Lilith, torej smo vsi bolj ali manj ranjeni. Ali se da iz tega izpeljati, da, če najdeš osebo, ki ima kolikor toliko Podoben vzorec (program, osebnostno strukturo), se s takim partnerjem razumeš, in je razmerje "uspešno" (in ne potrebuješ psihoterapije). Če pa imaš "srečo", da se zaljubiš v nekoga z Različnim vzorcem, pa imaš težave in vendar hkrati tudi priliko prevrednotovanja, spreminjanja, preoblikovanja in rasti. Verjetno je Isti vzorec (nacionalno, kulturno, versko, sociološko) eden od odgovorov na vprašanje, kako so lahko nekateri pari skupaj 30 in več let. Ali imajo taki pari in udeležene osebnosti sploh kaj priložnosti za rast, oziroma ali rasteta skupaj in vsak zase tako, kot, če ne bi bila v paru in brez bolečin? In po drugi strani, ali je odločitev o ne/smiselnosti vztrajanja v razmerju oseb z Različnimi vzorci stvar ljubezni (to je OK, to smo tu malo prej brali titud), ampak v primeru, da ni ljubezni, ali je to stvar inteligence, karme, drugih čustev, primernosti ali (majhnega) ega. Kako se pa tukaj vedemo je pa žal predvidevam, zakodirano v tistem vzorcu na začetku zgodbe ... Krog, uglavnem.  

Praviloma se ne zaljubljamo v osebe, katerih vzorci niso kompatibilni našemu. to pa zato, ker na nezavednem nivoju želimo dobiti priložnost, da znotraj tega konkretnega partnerskega odnosa razrešimo nekaj, kar nam ni uspelo v primarnem. Zato pač rabimo vzpostaviti dinamiko-enako primarni.

Skrivnost parov z dolgoletnim stažem vidim skozi dve varianti:
- ali sta se v osnovi zbližala iz pravih razlogov - to pomeni da v odnos nista vstopila, ker bi drug drugega potrebovala...., da je motivacija tega odnosa "zdrava"...ampak takih je zelo malo - mogoče 5 % ali še manj (po moji oceni)
- ali pa sta se vzajemno potrebovala za zdravljenje "ran" iz otroštva - in zganjata to isto dinamiko do konca - čeprav ju, roko na srce, ta odnos ne osrečuje v tistem pravem pomenu...se pa potrebujeta. Problem pri tem paru nastane, ko začne eden od partnerjev zoreti, se razvijati naprej, drugi pa obtiči....potem nista več kompatibilna ...in je konec tega odnosa.

Odločitev o (ne)smiselnem vztrajanju v odnosu ni tolk povezana s partnersko ljubeznijo, kakor se prvi hip morda zdi, ampak z najglobjo (otrokovo) potrebo po fizičnem preživetju, katera je še zmeraj zakodirana v nas, kljub temu, da smo v kognitivnem smislu tisto fazo že prerasli in se na racionalni ravni zavedamo, da je še veliko "rib v morju".
Ker otrok tudi ne razmišlja o tem, da bi ga dali v rejo... Otrok želi preživeti s svojo konkretno materjo... in to na zanj najbolj ugoden način.

Lilith wrote on 16.03.2004 at 07:36:33:


Strinjam se z Lilith. Pari, ki živijo 30 in več let skupaj, niso zagotovilo za srečo. Skupaj vztrajajo iz napačnih razlogov, ker ne znajo drugače živeti oziroma ker je drugače živeti vsaj v prvi fazi  veliko težje.

Lilith wrote on 16.03.2004 at 07:36:33:

A lahko o tem prosim napises se kaj vec?

lp bp

Lilith wrote on 16.03.2004 at 07:36:33:


fino ... napredujem bližje k odgovoru na misteriozno vprašanje ... Zakaj najbolj kulski moški/ženske dobijo najbolj zajebane patnerje -ke.


... bolj me je razžalostilo dejstvi, da drugega kot sebe ne moreš spremenit...
... moram ratat bol zajebana, pa zatežena