Mae wrote on 14.03.2004 at 19:32:38:



Osebnostna struktura naj bi se izgradila tam nekje do petega leta starosti. Gradila pa naj bi se v našem prvem odnosu s pomembno drugo osebo in kot takšna torej zajemala naše konstitucijske danosti (kar si prinesemo na svet) v povezavi s primarnim "programiranjem" (svet, kot ga doživljamo v tem prvem odnosu).

Ker je struktura starša že izgrajena, tukaj o povratnem vplivu na strukturo kot tako ne moremo govoriti.

Ne izključuje pa formirana struktura dejstva, da se človek lahko spreminja skozi življenje... vendar tu ne gre za spremembe strukture, pač pa za en dril, s katerim skušamo vplivati (ali pa drugi skušajo vplivati) na naše kognitivne predpostavke, način izražanja čustev.... v bistvu je na tem forumu lepo razvidno, kako se ljudje skušajo spreminjati tudi s pomočjo raznoraznih duhovnih spoznanj in smernic.

Ta dril je lahko v direktnem nasprotju z našo strukturo, lahko je en tak by- pass...

V osnovi naj bi ljudje težili k iskanju ljudi, s katerimi bi si lahko ozdravili rane, pridobljene v primarnem odnosu. Problem tega samozdravljenja skozi druge je ta, da je v osnovi obsojen na neuspeh, ker so izbrani ljudje praviloma "deformirani" na podoben način kot primarna oseba in kot takšni nesposobni dati to, kar človek v osnovi išče (vzorci odnosov).

Psihoterapija naj bi bila možnost samozdravljenja vtoliko, ker lahko oseba na terapevta projicira vse lastnosti potencialnega partnerja (oz. primarne osebe), nato pa jih - ob pogoju da je terapevt dovolj izurjen, da zmore obvladovati kontratransfer - prvič v življenju reši na način, ki je zanjo zdravilen.

Tako nekako naj bi to bilo.... sem se trudila zelo laično pisati, povzela pa sem osnovna prepričanja razvojne analitične psihoterapije.

Lilith wrote on 15.03.2004 at 07:44:25:


Zanimivo mi je tole, Lilith . Razmišljam pa, ali se osebnostna struktura otroka kot odraslega z načinom, ki ga najde in ki je zdravilen, nekako raztopi, razpade? (kar po moje stori lahko le ljubezen), in če je temu tako, zakaj se potemtakem tudi osebnostna struktura starša ne bi dala spremeniti, transformirati?  

Praviš namreč, da se o povratnem vplivu ne da govoriti...

Lilith wrote on 15.03.2004 at 09:56:58:


Projiciranje.... in bolj ali manj zavedno ponavljanje vzorcev...., ali ni to ena in taisto...? Bi rada razumela razliko, če je.

Da se struktura spreminja po isti poti po kateri je nastala, se sliši logično. Ampak ali je mogoče ozavestiti njen celoten nastanek? Ali ni pravzaprav pri vseh, ki so si jo bili na nek način primorani zgraditi, zelo sorodna oz. celo skupna?

Quote:


Projiciranje razumem kot moje videnje mojih lastnih psihičnih vsebin v drugi osebi.

Ponavljanje vzorcev pa ni nujno element projekcije. Recimo če jaz ponavljam vzorec moje matere- sta dve možnosti: ali mi je to jasno in si rečem, "madonca, glej glej, to je ja moja mami tudi počela", lahko pa si tega ne priznam (ker mi je to pri njej zmeraj šlo na živce napr.) in te iste lastnosti in vedenje, ki jih zdaj zganjam tud sama, vidim vsepovsod okrog sebe - to bi bila potem projekcija.

Kolikor poznam potek psihoterapije, gre tam ravno za ozaveščanje nastanka os. strukture in za ponovno predelavo tistih vsebin odnosa, ki so boleče.


Vsem nam je skupno, da imamo os. strukturo. Enako kot imamo vsi dušo, ali pa fizično telo...
Vsebina naše strukture pa se razlikuje od osebe do osebe - v odvisnosti od konstitucije in zgodnjih izkušenj.

Quote:


Otrok materi ne more odkodirat vseh vzorcev ne glede na sugstivno moč ljubezni, kar bi blo  tud brez veze, ker tud ljubezen se skoz določen vzorc mora izakzovat, če ne je  čist na platonskem nivoju.  Lahko pa  po moje otrok pomaga materi  učvrstit tiste vzorce, ki jih prej ni razpoznala za pomebene in ji hkrat pomga razpoznat tiste vzorce, ki jih je sama pridobila v otroški fazi od staršev in se ob tem  novem soočenju z otroštvom izkažejo kot balast, ki se mu je potrebno, četud  težko, razvezat, da se omogoči pretočnost med materja in   otrokom. Ponavad to itak omogoč še boljšo  pretočnost ljubezni med obem materama in vzajmeno spremembo njune osebnostne strukture, tko da ti proscesi sprememb se nikol čist ne ustavjo.

 
O obstoju skupne kode, po kateri bi lahko razdrli in na novo sestavli osebno strokturo po želji kreatorjev, sanjajo  vse religije in tud znanost ma ambicijo prit do nje tko kot je prišla  do npr. genoma, samo je k sreč koda zaščitena tko, da se spremeni hkrat z vsakim poskusom dostopa vanjo.

Quote:


Poglej pod b)

http://www.novaknet.com/~zmenki/forum/viewtopic.php?t=30

Evo, našel sem še več gradiva:
- PROJEKCIJA. Nezavedni proces pripisovanja drugim lastnih nesprejemljivih impulzov, stališč, mnenj in vedenj je tudi pogost obrambni mehanizem. Za jaz je navadno lažje, da se sooči z realnim strahom kot z nevrotično ali moralno tesnobo. To pomeni, da nam je lažje, če svoje lastne nesprejemljive težnje »izvozimo« in jih pripišemu drugim, kot če bi se morali soočiti s samim seboj. Kar je notranje in nesprejemljivo, pripišemo nečemu ali nekomu zunaj sebe, in vidimo, kot da ni v nas ampak zunaj nas, to je »projeciramo« navzven. V projekciji rečemo: On me sovraži, namesto: jaz ga sovražim. On me preganja, namesto Vzemirja me moja vest. Druge krivimo za tisto, česar sami pri sebi ne moremo sprejeti. Ljudje, ki zanikajo, da bi imeli neugodne lastnosti, vidijo te lastnosti v drugih. Dekle, ki svoje lastne spolne težnje potlači (ona noče imeti z nikomer nič), vidi v vsakem fantu zapeljivca. Slovenci smo delovni in pošteni, južnjaki so leni in nepošteni (socialni stereotipi). Projekcija zmanjšuje tesnobo, ker nadomesti večjo nevarnost z manjšo in omogoča človeku, da izrazi svoje impulze z izgovorom, da se brani pred nasprotniki.