Quote:



Se strinjam, imperativ pa je nastal  kot rezultat dekurzivne analize.  

Titud, tukaj imamo zgodbo o kokoši in jajcu  . Ti praviš, da sta lahko dva individualna jaza zaradi ljubezni, ker jima le ta podeljuje njuno individualnost. Moj pristop pa bolj teži k temu, da šele, ko si zrel v svoji individualnosti (da se absolutno sprejemaš), sploh lahko nase privlečeš tako ljubezen ...  

Tudi sam se strinjaš, da ima ljubezen več pojavnih oblik. Torej, ko govorim o več vrstah ljubezni, sem verjetno mislila prav to. Če se npr. enostransko zaljubim do nebes in mi ta ljubezen ni vrnjena, potem trpim toliko časa, dokler situacije ne presežem.   Faza trpljenja je tukaj predpogoj rasti in s tega vidika nekaj pozitivnega. Vendar jo lahko terminološko v kratkem časovnem obdobju ter izvzeto iz konteksta označimo tudi kot destruktivno (oblika deformiranosti).

To, da se določaš po tem kar nisi, pa je negativna afirmacija in je le zrcalna slika tistega kar si. In da za to rabiš partnerja, hm, če pa nisem v odnosu, ali to pomeni, da me sploh ni   ???

Torej verjetno, da se nekje strinjava, in gre le za vprašanje definicij. Ne vem, da ne bo zvenelo kot reklama za Always ampak: Moja izkušnja je taka ...  

Mae wrote on 18.03.2004 at 23:51:26:


Tle bi res lahko načel zgodbo o kuri in jajcu na temo, kdaj in pod kakšnemi pogoji se lahko sprejmeš kot induviduum. Grev bistvu za vprašanje, a je je sprejetje samega sebe takega kot si  predpogoj  ali  posledica ljubezenskega odnosa. Po moje to ni tolk pomebno kot to, da sprejetje sebe takega kot si pomeni sprejetje dejstva,  da si nepopoln. Če pa si za predpogoj vzpostvitve partnerskega odnosa postaviš lastno popolnost, se vanjga ne boš imel nikakršne potrebe  spustit, ker se bo v njem slej ko prej razkrila tvoja nepopolnost, ki je ne  boš mogu sprejet in boš zanjo okrivu partnerja. Če za pa za  vzpostvitev odnosa predpostavljaš lastno nepopolnost in polponost drugega pa gre za zaljubljenost, ki mine, ko spoznaš, da je partner nepopoln.  Za odnos, v katerem oba partnerja vzajemo rasteta, je potrebno priznanje oz. sprejetje dejstva pri obeh, da je vsak zase nepopoln, hkart pa morata oba presečt tud  iluzijo, ki jo je združla in ki jo je  morda ustvarla zaljublejnost, da je popoln samo drugi.  

Quote:


Ljubezen, tud neuslišana, ni deformacija, in če trpiš ne trpiš zarad ljubezni ampak zarad dejstva, da  zanjo osebnostno še nis priravljen. Da se še nis sprejel takega kot si, da se podcenjuješ ali precenjuješ in da moraš na tem sprejemanju še delat v odnosu ali izven njega, ne pa za  trpljenje okriviš ljubezen kot tako.      


Quote:


Ne govorim o predstavi kakšen bi moral bit, pa nisi,  ker kakršnakoli bi že ta predstava bila  bi bla  enako napačna in nepopolna kot je ta, ki jo o seb že imaš. Gre za to, da pustiš  prav vse opcije odprte in da zaupaš v to, da bo tisto, vkar se boš na tak način razvil, pravo, čeprav pojma nimaš, kaj naj bi to blo.  Da si dopustiš možnost,  da partner res ve kaj je zate boljš kot ti sam in se le  prepustiš temu zaupanju. To ne pomen, da me brez partnerja ni, ampak samo to, da brez partnerja to  samozaupanje za pot v neznano dost bolj tvegano vzpostavt, zato se vedno znova zavarujemo s predstavmi o tem kakšni bi radi postali, ki pa ne morejo izhajat iz drugega kot iz mene takega, kakršno predstavo imamo o seb,  tko da se sami  ne moremo prebit iz zaračanega kroga in se spustit v neznano. Seveda ma  partnerski odnos tud veliko pasti, npr. to, da   partnerja očarana od  medsebojnega   zaupanja prevzameta  identitetito drug drugega. V  zrelem odnsou je to magari prehodna faza, ene vrste  trening oz. simulacija globje osebnostne preobrazbe, saj je  to, da si nekoga poreoblikoval  po svoji podobi, nekaj najbolj dolgočasnega  in neproduktivnega, kar se ti  v odnosu lahko zgodi.



Quote:


Tud jest izhajam iz lastne izkušnje, čeprav morda ne zgleda tko.

titud wrote on 19.03.2004 at 08:05:58:


Dobro jutro, titud  

Ja sej jest tud vem, da ti ne trdiš, da tko živiš, samo sem začutila to tvojo pot in tvoje vztrajanje na njej. In se mi zdi to lepo.

Tisto o veri pa definitivno drži in se absolutno srinjam s teboj.  

lola wrote on 19.03.2004 at 08:56:05:


Ma super tole, da seopozarjamo na protislovja, v katera se zapletamo. Se bom poskušov še enkrat odmotat...

Sem napisov, da se je dobr sprejet takšnega kot si se s tem soočit s svojo nepopolnostjo. To da sprejmejmeš svojo nepopolnost pa še ne pomen, da pol ni  več  hrepenenja po popolnosti. Hrepnenje samo še ni nobeno trpljenje, trpljenje se začne tam, kjer je hrepenenje neuslišano. Neuslišano pa je lahko samo v primeru, če  imamo  sami zlo natančno predstavo o tem, kako naj bi blo uslišano. To je naša zahodna  kulturna dediščina romantične po defoltu  neuslišane ljubezni, kjer so se srednejveški plemiči nalašč  slikali podobe neobstoječih  princesk, za osvojitev katerih jim nobeno junaštvo ni blo dovolj veliko. Nesrečen, neuslišan in trpeč  si lahko samo zarad neuresničljivosti konkretnih  predstav, ki si jih sam ustvariš in nikol zarad hrepenenja samega, za katerim ne stoji pravzaprav nobena konkrentna predstava in si  tako odprt za vse, kar te  utegne nardit popolnjšega, saj  v bistvu nikol ne veš, kako  ta popolnost zgleda.   V konkretnem partnerskem odnosu hrepenenje po pololnosti sicer ostaja, ni pa  pa tragične neuslišnasti, ker te  vodi eno zaupanje, da karkoli se ti dogaja je  to tisto najboljše kar se more dogajat, tko da nimaš potrebe niti po precenjevanju niti podcenjevanju.

lola wrote on 19.03.2004 at 11:39:10:



Taka zlo konkretna predstava je predstava, da tvoj partner mora bit popoln.  Zarad nje  konkretnega partnerja ne moreš najt in si zato neserečen al pa  si neserečen čist v konkrentni  partnerski zvezi, ker konkreten partner ne ustreza tvoji  predstavi  o popolnosti.  Če partnerja sprejmeš v njegovi nepoplonosti in se hkrat zavedaš, da nimaš pravga odgovora, kako bi ga vsej ljubezni navljub naredu popolnega, ker si tud sam nepopoln, pol  tud nimaš potrebe po  ustvarjanju  neuresničljih konkretnih predstav, zarad katerih bi moral trpet.    


Quote:


Hrepenenja seveda morajo bit  uresničljiva, ampak le skoz zaupanje sama po seb, tko da se lahko samo čudiš, kako je  možno,   da kljub temu, da je čist drgač kot si kdajkoli predstavljal, drgač kot je sploh ne more bit.