Meni se zdi, da so čustva po svoje precenjena. Jaz jih imam kr dosti, pa lahko v istem dnevu doživim cel spekter od depresije do evforije (tud po večkrat če je treba), samo sreča v takih čustvenih razponih sploh ni nujno prisotna.
Meni se zdi, da je sreča povezana s sposobnostjo za ljubezen, ne za čustva.
Bit rad, to kar si in tam, kjer si in s tem, kar je.
Trpljenje, lesenost, otopelost, otrdelost, (kot praviš bp), se mi zdijo stanja nekih čustvenih vrtincev, ki kopičijo neko čustveno bolečino in lahko postavljajo pogoje, kje srečo doživimo al pa določajo pogostnost njenega pojavljanja, na sposobnost za srečo pa se mi zdi, da nimajo vpliva.
Jaz svojo srečo doživim običajno, ko jo najmanj pričakujem, ko sprejmem, kar je, ne da bi razumela kaj sploh je al pa zakaj in se mi je že zgodilo, da sem sredi najgloblje žalosti jokala od sreče.

Devi wrote on 05.03.2004 at 11:01:14:


Jaz pa mislim, da do čustev težko najdemo pravo mero pozornosti - včasih/nekateri jih precenjujemo, včasih/nekateri pa podcenjujemo, nekako se gibljemo v skrajnostih.

Ljubezen jaz povezujem s čustvi, ne razumem, kako naj bi bila sreča povezana s sposobnostjo za ljubezen, ne za čustva.

lola wrote on 05.03.2004 at 11:59:17:

Po najboljši volji ti ne bi znala zdajle razložit, kaj sem misla, ne da bi se vmes tolk zapletla, da še same sebe ne bi več razumela
Men je Ljubezen nekej čist druzga kot čustvo, sam mogoče pa beseda ljubezen sploh ni prava, mogoče bi mogla napisat sposobnost za resnico al pa za vero, kej unega viskoletečega, o čemer skos govorimo, živimo pa tak redko, kar ne začutimo, ampak smo...
itd po poteh moje zbrke

Lilith wrote on 05.03.2004 at 08:11:04:

Niti ni slo tolk za moja zavestna prizadevanja, kakor za en bes, ki se je kopicil v meni, pa mu nisem znal najti vzroka. Je pa ta bes povsem izginil, ko sem spremenil pogled na tisto kar se je dogajalo in mojo vlogo v tem.

Ni pa to povezano s spremembo intenzivnosti mojih obcutenj, to je bila pa po mojem precej postopna sprememba in ce gre za obrambno reakcijo, je le ta zelo dalec zunaj polja moje zavesti in zavedanja, tako dalec, da o tem sploh ne bi znal kaj dosti povedat.

bp

Občutenje notranjega miru, ko si povezan in zadovoljen s seboj, zavedanje diha, obstoja, življenja. To, da mi good fortune omogoča, da ne živim na vojnem območju, da si lahko kupim banane in surfam na netu, da grem lahko poleti na Hvar ali Brač, prinesem od tam sivko in filigran ... A veš kakšen je občutek, ko si npr. po treh tednih (al pa po enem, če ne gre več) na morju, ves poln energije, ves cvetoč in žareč in lep. Ko si calm. Ta isti občutek je v morskem zraku, vidljivost na obzorju, toplota, sol. Sonce, svežina, nasmeh. Vse to je samo prispodoba za notranjo izpolnitev in mir v mislih in mir v srcu. Ko občutiš notranji mir, ko si zadovoljen s seboj, to je največja sreča. Šele sekundarno lahko kot tak, torej zadovoljen človek iščeš, najdeš in gradiš naprej npr. neko skupno srečo z nekom. Šele sekundarno, ker če ni izpolnjen primarni pogoj, potem obvezno pride do tega, da krivimo partnerja za morebitne skupne probleme in za svojo nesrečo. Sreče ne smemo iskati pri drugih ter biti v tem smislu odvisni od drugih. Sreča ne sme biti pogojna. Srečen moraš biti sam in potem lahko srečo deliš z drugim (a ni tko nekako?). Z duhovnostjo iščemo notranji mir zaradi lastne brezpogojne sreče. Kdor pa se o povezavi med obema sploh ne sprašuje, morebiti zagovarja pogojno definicijo sreče t.j., da jo išče zunaj sebe, kar pa lahko pomeni, da je ravnotako srečen, če so ti pogoji izpolnjeni.  Zame je primarno to, da sem notranje mirna in zadovoljna, torej sem, srečna.  

Vsekakor je notranji mir sreča. Tista otroška zaupljivost v svet, življenje..., pa ne naivnost, temveč vedenje o tem, da te življenje lahko prizadene, pa se ga kljub temu veseliš ter mu greš naproti. Všeč mi je stavek, da je sreča naravno stanje. Je res. Je dobra volja kar tako, brez razloga.

Quote:


Notranji mir je stanje, ki lahko nastopi le tedaj, ko si v skladu sam s seboj, USKLAJEN s tem, kar si, kar počneš, kar ti je dodeljeno, torej S STVARNOSTJO. Ne s svojimi predstavami o stvarnosti!

Ta mi je dobra: "Live free or die!"

In kako gre to skupaj? Cja, pridet do tja, ko se naveličaš svoje bolezni, to pa terja čas in pa mnogokateri ovinek (nekateri pač težje spustimo svoje iluzije ). Fredom=nothing left to lose.

Devi wrote on 05.03.2004 at 11:01:14:


ja ja js bi rd kle se komentiral (pac z svojimi besedami) da

sreca je lahko misljeno kot custvo.. to je tisto
kar ne mors bit skos, skos bit srecen v tem smislu je iluzija.. ponavad tok k je plusa , tok je pol minusa..

kar pa vas dosti kle opisuje sreco kot ubistvu stanje zavedanja tega, da mi nismo custva, da pac custva so "napotki" nasemu duhu, (ki se uci fizicno izkusnjo)  in si dovolimo jih ziveti..(in ne tlacit)
torej ta "sreca" je ubistvu pac zavedanje tega, in tut neke vrste svoboda pol, obcutek svobode...
k recimo js sm posteku da ma trpljenje tut svoj namen, in glih tok je pomembn k veselje al karkol..
custva v osnovi ljudje delimo na pozitivna in negativna, v Resnici taka delitev cis brezvezna,oz je sploh ni(je sam clovekova potreba po predalckanju) ce te kej spikne, lah to vzames kot motiv da neki postekas. al nevem.. oz takrt k ti bo najbol slabo, sele takrt bos prpravlen v seb neki spremenit(ce se pac zavedas da je vse v nas samih), ce bi ti blo cis skos lepo, nebi imel zelje po spreminjanju,nekako bi stagniral.. al nevem

zdj pa se to vse kar sm napisu ZANIKAM