bp

Tudi tole bo samo razmišljanje in ni nujno, da bo pravo zate... ker kljub tvoji pogumni izpovedi pravzaprav še zmeraj ne vem prav veliko o tebi kot osebi.

Kaj če ne bi vzeli distanciranja kot človekov zavestno dosežen uspeh, pač pa kot nekaj, kar se mu  zgodi, da  lažje preživi v določeni situaciji...
In to distanciranje nadomesti prejšnje simptome - psihosomatske...

Če bi to lahko držalo, potem je možno, da se psihosomatika sedaj vrača ravno zato, ker se v tebi ponovno prebujajo močnejša čustva, ker se nekaj v tebi spet odpira in zato distanca bledi...

miha- wrote on 04.03.2004 at 21:23:58:


Tudi jaz težko razumem, kako bi ti lahko okolje pokazalo tvoje občutke, čustva...

Mene okolje kvečjemu ovira v mojem pristnem stiku s samo seboj - sedaj govorim izključno o občutkih in čustvih.

sinjeoka wrote on 05.03.2004 at 09:22:02:


ja delitev je pomembna iz tega vidika, da materija, sama kot taka ni delujoča sila, medtem ko duhovni svet še precej vpliva na materijo...

Pa tud vsega sodobna znanost še ni vsega dokazala, predvsem se trudi dokazati...

Ker v svetu, je še toliko fenomenov, ki so še vedno le fenomeni, čudeži al kakorkoli to imenuješ in vse te stvari sodobna znanost še ni uvrstila v svoje enciklopedije ali bukvice znanja.

Razdelitev na duhovni in materialni svet je le provizoričen pripomoček za našo boljšo orientacijo v svetu. Zadeve pač iz metodoloških razlogov razdelimo, ker potem lažje opazujemo en del posebej in ločeno od drugega. Najbolj hecno pa  postane, ko začnemo verjeti, da sta dejansko ločena.   8)

Podobno naprimer  ločimo  barve na rdečo, modro, rumeno, čeprav gre v vseh teh primerih za odraz ene in iste elektromagnetne sile ki niha z različnimi frekvencami.

Materija in duh sta v bistvu dve strani istega kovanca.
Ko plačujemo, ni smiselno predpostavljati eno stran kovanca pred drugo, to storimo le v primeru, kadar hazardiramo in stavimo ali na cifro ali na grb.

Lilith wrote on 05.03.2004 at 09:56:25:


Če se nekdo počuti nesrečnega zaradi "prevelike" vpetosti v materialni svet in ker se mu zdi, da mu manjka duhovnosti, potem je vzrok za nesrečno počutje najbrž v zgrešenem  pojmovanju duha in materije.

Lilith wrote on 05.03.2004 at 10:08:53:

Ali lahko kaj še bolj vpliva na naše (ne)srečno počutje, če ne ravno naše predstave. Predstave  odločajo o tem ali bomo nekaj sprejeli z veseljem ali žalostjo, ali bomo srečni ali nesrečni.

Danes sem za današnji dan potegnil angelsko kartico "Očiščenje" /pravzaprav jo je žena zame, ker sem še spal, ker imam ta teden službo popoldne/, ki pravi takole:

Očiščuje me bleščeča svetloba moje Duše
Naša Duša je Notranje Sonce, ki nas obseva in s svojo bleščavo razpršuje vse negativno. Osvobaja nas težkih spominov, očiščuje duha in telo. Žari z ljubeznijo in lepoto; njen sij preveva slednjo celico našega telesa.

Je kao eno drobno vodilo za čez dan, mogoče mičkena vzpodbuda, opozorilo ali pač samo lepa misel. Jo imam nekje v bližini, da lahko večkrat pogledam, kaj mi piše. Naslednji dan pa potegnem neko novo in tko. Zakaj sploh opisujem to; ker nimam pojma, kako začeti, kako izraziti, kar bi rad. In kaj bi rad? Izrazil svoj pogled na živeti življenje v želji, da bi mogoče to komu kdaj koristilo, ali pa da bi mi kdo povedal, kje in kako sekam mimo.
Moje mnenje je, da distanciranje od problemov ali njihovo potlačevanje ne pomeni, da sem jih premagal, da jih ni, ampak, da se prilepijo nekam v ali name in dušijo mojo pozitivnost...npr. ljubezen ali kaj drugega, ki je ne morem več izražati nasploh ali pa v taki silovitosti, kot bi želel. Ta distanca ali potlačevanje duši polnost živetja življenja. Menim, da moram pod nujno te probleme /stare zamere, jezo, bolečino...kaj vem kaj še/ ne zanikat, ampak ozavestit, se jih zavedat, izživet..in odpustit, odplavit od sebe...naredit prostor ali za nove ali pa za..hm...ljubezen. Pokopat pretekle zamere ne pomeni pokopat nekam vase, v svojo podzavest, ampak jih razbliniti, izničiti, se jih osvoboditi. Ali je to spreminjanje vzorcev, ne vem, vem pa, da je potem življenje lepše, lahkotnejše, bolj prijetno, radoživo in polno. In potem lahko občutiš veličino in moč čustvovanja, pa naj bo skozi smeh ali pa jok. Prenehaš biti zombi, ki samo je, pa ne živi. Kako pa to doseči, je vprašanje najbrž. Bi rekel, da najprej s poštenim odnosom do sebe, z ljubeznijo do sebe, z oproščanjem najprej sebi, z blagostjo do sebe, z razkrivanjem sebe...pa..kaj vem...potem vse to drugim, pa s pomočjo terapevtov, z učenjem, z odprtostjo, ponižnostjo, z meditacijo, poglabljanjem vase, regresijo...odvisno od stvari, ki jih moram ozavestiti, spremeniti, izboljšati, prerasti, pozabiti, ovrednotiti.

Ali je to lahko to, ali vsaj kaj takega? bp?

en bk