Zanima me, če ste se že kdaj imeli občutek, da vam vaša "moralnost" ne dopušča, da bi izživeli svoja naravna čustva in nagnjenja, ampak da vas namesto tega utesnjuje in greni, da se počutite kot ujetnik različnih moralno-kulturnih spon in kot strahopetec brez poguma, da bi izzživel in se popolnoma predal življenju? Ali verjamete, če se skrivamo preveč za sterilnim intelektualnim asketizmom, suhim razumom, da potem avtomatično zamujamo nekaj bistvenega, da na račun racija zapostavljamo in zanemarjamo naše druge čustvene in čutne kvalitete, in zategadelj trpimo ali pa smo za nekaj prikrajšani, nekaj izpuščamo? Sam pri sebi opažam, da nosim neki iracionalni strah in bojazen pred primitivno telesnostjo in da morda pretirano poudarjam religiozno (krščanske) obarvane idealizirane vrednote čistosti in nedolžnosti, ter da sem tudi preveč ambivalenten in na sploh kritičen do teh, ki kršijo ta pravila, ko lastne strahove projeciram na druge...

Kaj bo to krivo, in kako razrešit to zagonetko, ta konflikt v sebi?

Važno je, da si sposoben prepuščat strastem. Zame ni lepšega od  strastnega intektualiziranja in  ne vidim v tem nč  manjvrednega  od strastne  športne, umetniške, tehnične, religiozne, duhovne ali seksualane aktivnosti. Jebena pa je nezmernost, tako brezkrvnost kot obsedenost, največ take nezmernosti pa zakrivi prav moraliziranje.  Zame ni bolj tragičnega kot bit ujetnik svoje lastne morale, ne glede nato, a se ti to  odraža skoz  zavrtost ali pa skoz perverznost (ki je  v bistvu oblika naslajanja nad kršnjem lastne morale).  Ko si ujetnik svoje morale si itak njen ujetnik  na vseh področjih svoje (ne)dejavnosti, po moje si moraš samo znat  izbrat tisto področje preboja v svobodo, kjer te ta svoboda ne bo pokopala. Men se zdi, exo, da si ti  za preboj izbral intelektualno področje, kar seveda ni nč narobe, samo zna bit daljše in bolj naporno, kot pa če bi te v svobodo potegnila npr. erotika. Iz mojih izkušenj in opazavanj pa tud sexualna osvoboditev iz moralnih spon ni  zmerom najboljša, saj poznam dost folka, ki so se moralno osvobodili na področju spolnosti, pa so zato ostali intelektualno totalno brezkrvni kljub visokim akademskim nazivom. Najboljš se po mojem osvobajat na 'celi črti', samo to zna it praviloma  prepočas in zato se jest ne bi bal tega, da te kje potegne naprej pa pol moraš druga področja mal z zakasnitvijo pedenat.            

titud wrote on 24.02.2004 at 08:54:24:


Mislim, da vem, kaj si hotel povedati, da naj svoj seksualni potencial sublimiram, preusmerim, oziroma poiščem izhod v drugih dsejavnostih, npr. kot umetnik, ki ekstatično slika, ali kot športnik, ki se "znori" v športnih panogah, ki ga veselijo.
Ampak problem v  meni ni tak, temveč da delujem po d vplivi različnih predsodkov, zmot, fantazij in infantilnih želja, kar vodi v izumetničeno življenje, k psihičnemu neravnovesju, ki je zelo oddaljeno od zdravih nagonov, narave in resnice. Morda sem se preveč naučil "obvladati" samega sebe, da se imam nenehno pod kontrolo, da sem povprečnež, skiliranec, namesto da bi IZŽIVEL globlje nagonske plasti človeške osebnosti, ki prav tako botrujejo k duševni stabilnosti in celo k telesnemu zdravju. Freud je celo trdil, da je libido oziroma latenten nagon vrelec naše duševne energije, storilnosti, ustvarjalnosti in kreativnosti. Meni pa se zdi, da sem ravno tale izvir na nezdrav način zametal z "blatom". Opažam tudi, da se s svojo moralno nadutostjo preveč postavljam, da zakrijem svojo lastno "grešnost".

exo, osvobodit se bo treba vsega tistega, kar ni 'tvoje'

že to, da se zavedaš in se soočiš, je ful velik korak
in prvi korak na poti k razrešitvi, na poti 'samozdravljenja'

verjetno bi ti lahko vsak povedal svoj recept, pa še vedno boš moral svojega najt sam

bi ti rekla, da se poslušaj, opazuj
ko vidiš strah, ki te blokira, poskušaj ugotovit, od kod izvira, iz katerih prepričanj (ki so ti bila vsajena)
in poslušaj sebe, svoje nagone ter si pusti bit to kar si

se mi zdi, ko boš malo popustil uzdo, ki si jo nadel svoji spolnosti, boš ugotovil, da sploh ni tako divja, kot si misliš, da jo moraš krotiti

Quote:



kaj to?

ma ja, itak mislim vse, kar sem napisala, čeprav mam zadnje čase hude probleme v besede spravit to, kar bi rada povedala, tak da ko napišem, še sama zase ne vem več, če piše to, kar sem hotla sporočit, kaj šele če kdo drug kaj šteka  

Quote:





no pa da razpletem (al pa napletem ) še malo naprej: res se mi zdi, da ko nekaj hočeš potlačit, ful grozno zgleda in te kar straši - ko pa zbereš dovolj poguma (al pa te življenje prisili  ) da dvigneš pokrov in strah spustiš na svetlo, vidiš da gre za eno tako malo, prestrašeno bitjece, pri katerem ne moreš drugega, kot ga vzet v naročje in rad imet

(ok, grem rajš delat )

Dozdeva se mi, da sem "živalsko bitje", ki prebiva v meni kot nagonski del psihe, hotel imeti preveč pod kontrolo, da sem jo inhibiral, se je celo sramoval, nadel uzde, oziroma jo celo ignoriral. Skratka, da nisem v pravi meri prepoznal in integriral v svoje življenje tudi mojega nagonskega aspekta psihe, predvsem zaradi religiozno-moralističnih predsodkov.
Ljudje smo od vseh živih bitij edini, ki smo z lastno voljo sposobni nadzirati svoj nagon. Prav tako pa ga lahko potlačimo, popačimo in ranimo, kar se pa nam ponavadi maščuje. Rekel bi, da je instinkt postal moj največji, in še je, sovražnik, ker ga nisem na pravi način sprejemal.