"Nocoj sem sanjal, da sam hodim po pesku z Bogom. Na ekranu noči so se odslikavali vsi dnevi mojega življenja. Gledal sem nazaj in videl, da je vsak dan mojega življenja začrtal sledove stopal v pesku.

Ena sled je bila moja, ena Gospodova.

Tako sem nadaljeval, dokler se niso iztekli vsi dnevi mojega življenja - do zadnjega dne. Tedaj sem se ustavil in pogledal nazaj. Opazil sem, da je bila na nekaterih mestih samo ena sled, in prav ta mesta so bila najtežji dnevi mojega življenja - dnevi največjega trpljenja, strahu in žalosti.

Potem sem vprašal: "Gospod, ti si rekel, da boš z menoj vse dni mojega življenja! Jaz sem sprejel, da živim s teboj, ampak zakaj si me zapustil ravno v najtežjih trenutkih mojega življenja?"

In Gospod je odgovoril: "Otrok moj, jaz te ljubim in rekel sem ti, da bom s teboj vso tvojo pot in da te ne bom zapustil niti za trenutek - in te nisem zapustil....

V tistih dneh, v katerih si ti videl samo eno sled v pesku - to so dnevi, ko sem te nosil v svojem naročju."

V tolažbo za tvoje težke dneve,

tvoja Zora

maj, 1990


Se pravi, ko mislimo, da nam gre vse po zlu, da nas je še sam Bog zapustil, v stiskah, ko trpimo, ko smo na tleh, obupani, ko naenkrat izgine vzporedna Božja potka, ko smo hodili v štric z Bogom in nas je spremljal, misleč, da so nas vsi dobri duhovi zapustili, še sam Bog ne hodi več z nami, ko od težine bremen manemo, ter se kot pijanec opotekamo in vlečeme noge za sabo, ker smo izmučeni in duhovno povsem izčrpani in obupani, ravno tedaj pa nam je Bog v največjo oporo, stoji nam ob strani in nas vzpodbuja in tolaži, naloži si nas celo na svoja pleča, v svoje naročje in nas pestuje kot majhnega otroka, ko ne zmoremo več naprej, ko rabimo oporo, da si opomoremo in naberemo novih moči, da lahko potem "nafrišani" nadaljujemo svojo začrtano življenjsko potko...