Hvala, A., veliko si napisal in tudi zanimivo je vse to tvoje razmišljanje. Le to bi te opozoril, da Cerkev vedno daje vse, kar ima, da ne skriva zadev zase in da si le ti sam kriv, če česa nisi deležen.

Odpuščanje grehov je zanesljivo zelo dober topik. Kot vemo iz Evangelijev, je Jezus odpuščal grehe. Ker so farizeji godrnjali, da nima pravice odpuščati grehov, jim je postregel s čudežem nad telesno boleznijo, in pri tem jih je izzivalno vprašal, Mt 9,5: "Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹?" S čudežem je potrdil svoje božanstvo in s tem pokazal, da ima pravico odpuščati grehe. Ob odhodu v nebo je to pravico in dolžnost predal svojim duhovnikom...

Torej odpuščanje grehov je v krščanstvu nekaj čudovitega. Je pa res, kar ugotavljaš, da se je potrebno ob spovedi tudi zamisliti nad dejstvom, da določene grehe pogosto ponavljamo. Vendar je tako, da že sama iskrena spoved pripomore k temu, da se določenih slabosti in neustreznih nagnenj polagoma odvadimo in postanemo svobodni. To opažam v mnogih primerih. Vsa zadeva torej ni tako zelo črna.

Quote:


Quote:

Io wrote on 09.06.2003 at 21:23:37:

se podpišem pod to

odpuščanje je res pomebno
jest seb odpustim kr sam, pa še boga in hierarhio poprosm zraven. da bo ja zdržal.
za druge mam pa isti postopek. pomoč 'višjih inštanc' je vedno dobrodošla.

men je cerkev in njen način uredu, je že dobro, da si odpustiš grehe in da prosiš za to, da so ti odpuščeni.

to lahko tud drugje delaš, sam tam je neki res lepega ko sediš napr s starši, znanci in vsemi tam in veš da smo vsi isti. je enki čarobnega v zraku, ko se tega zaveš, neki kar presega tebe.

to je en najlepših obredov, prizant svoje napake čeprav potiho in to delit z ostalimi.

čeprav bi res lahko večji pomen, da na zavedanje in odkrivanja vzrokov in učenja lekcije, ki spada zravn, saj brez tega ne gre tako dobro naprej oz. se ujameš v vzorec nazaj.

hm...

sam sej pravim je dobr, da se to dela potiho, ker naglas bi blo pol takoj za razpravljat okrog tolk dela da nebi sploh mogl, kaj dost narest na seb in bi sam razlagal okol kaj in kako, tko kot včasih tle na forumu) in res ob tem napreduješ, se tudi strinjam težko je nalovdat iskanje in odpravo vzrokov to je kr težko delo. za začetek je dobr tko kot delajo, ostalo pa pomoji oceni itak sam s sabo premleva.

sam jaz bi to vseen povdaru večkrat, da je to šele začetek, pol se začne...  tega ne povdarjo, pol pa zgubi tadrug del tega obreda mal pomena oz se ne dela na tem, da se ga naj izvede.

drugač pe hvala za vse vaše misli, res, lepe so...

No, lepo teče debata o odpuščanju grehov.
Pa, ker smo se glih dober ogrel, me pa zanima nekaj.
Vsi gredo, no ker jaz ne hodim v cerkev, vsi greste, da bi vam bili odpuščeni neki grehi, kakšni grehi, ste grešili, kako hudo, zakaj in kako ste grešili ?
Vsi poznamo deset Božjih zapovedi, ne bom jih našteval, a ste tako močno grešili, da ste se pregrešili v teh desetih zapovedih ?
No, kakor koli že, pač vsak jemlje drugače storjeni greh.

Zdej me pa zanima, če ste tako duhovni, če ste tako pošteni, če ste resnični, če ste hrabri, če ste res Božji, in če, in če in če.....
Sami če-ji.

Zanima me, koliko od vas bi upalo iti, ne v spovednico, ker tam je najlažje, koliko bi vas upalo iti pred oltar, se postaviti pred tisti mikrofonček in naglas spregovoriti o svojih grehih pred vsemi ljudmi, ki so pač tam tisti trenutek ?

No, jaz sem to naredil in sem se spovedal pred približno kaj vem okoli sto ljudi je bilo.
Povedal sem iskreno, s solzami v očeh svoje grehe, povedal sem o svojih dejanjih, klel sem kot stari razbojnik, ampak, vsi so bili tiho, niti župnik ni trznil, niti ministranti, vsi so stali, imeli odprta usta in bulili v mene kot v deveto čudo.
Po končanem govoru, seveda mojem, sem mirno in počasi šel proti izhodu, glavo sem imel pokonci, gledal sem ljudi v oči, veste koliko oči je bilo solznih ?
In še nekaj se je zgodilo, ljudje so začeli ploskati, na koncu sem se obrnil, tudi župnik in ministranti so ploskali.
Šel sem na kolena se prekrižal in tiho odšel.
Ploskanje se je slišalo še vzunaj, jaz sem z solznimi očmi stal nekaj metrov od cerkve, nekateri, ki niso vedeli kaj se je zgodilo, ker so glih prihajali, so me začudeno gledali, stal sem in iskreno in na glas jokal, v cerkvi je še vedno odmevalo ploskanje.
Nato sem odšel, odšel lažji za en dober velikanski kamen.
To sem storil prvič.
In še danes, tudi sedajle, ko to pišem mi tečejo solze, ne vem zakaj, ampak ko se spomnem tega, mi pritečejo solze, ne vem, ali so to solze olajšanja ali kaj druzga, me ne zanima.
Vem pa nekaj, vem da sem prebil eno velikansko bariero.
In to sem naredil, da sploh nisem vedel, da bom to naredil.
In mi je full lažje.
Nekateri stari verniki, se še spominjajo tega in redko kdaj, ko jih srečam, ko glih kolovratim tam okoli cerkve, pristopijo nemo do mene, nobene besede, nič, samo nežen stisk roke.
In še nekaj, v cerkvi, tisti čas, ko sem govoril, ko sem se izpovedoval, niti eden od vernikov ali prisotnih ni izgovoril niti besedice, tudi, ko sem odhajal ni bila izgovorjena niti besedica s strani prisotnih.

Lepo mi je bilo.

Kaj je bolje, da greš k maši in tuhtaš na gostilno ali da greš v gostilno in tuhtaš na mašo?
ne morem pomagat, men je bolj všeč druga ideja in se je tudi držim, meni je v cerkvi dolgčas. en let, ko sem hodila vsak dan k šmarnicam, sem vedela že mašo na pamet in sem vmes avtomatično roke dvignile, tako kot župnik naredil. Maša je rutina, vse eno in isto.


kar se pa tiče odpuščanje grehov, kaj pa v krajih, kjer ni cerkve, kdo jim pa tam grehe odpusti?
pri spoved tud že dolgo nisem bila, od birme se mi zdi, a bom še šla.

Pri sebi pa vem, mi župnik lahko 100 krat reče, da so mi grehi, odpuščeni, če sama seb ne bom odpustila, škoda vsake besede in vsakega oče naša in zdrave marije.

Io wrote on 11.06.2003 at 16:28:01:



definitivno.