mala smrt, ali "petite morte",
sladka stvar za ženske,
njihovo notranje srečanje z Bogom
ki jih dela bolj žive in bolj nebeške....

ja draga angel,
vsi smo padli iz nebes
in vsi padamo na tak,
ali drugačen način  nazaj v raj,
pa spet nazaj v materialno iluzijo...
skratka v en sam krogotok,
dokler se enkrat ne naveličamo in rečemo:

"DOST!"

in kaj v svojo božansko smer narednimo.

Sam padam kar vsak dan v ta tunel,  
pa v to božansko luč in vesoljni zvok,
pa spet lepo nazaj....

p.s. pa le glej,
da ne prebereš kaj preveč,
moje besede te znajo navdihnit
za kak tvoj notranji korak,
stran od tvojega trpljenja,
potlej ti bo pa žal,
zakaj ne trpiš več tako lepo kot nekoč

[color=Green][/color]Z druge strani

Kako grozovita je smrt šele z druge strani:
če te bog obsodi na to, da še po smrti si.

Tebi je že zdavnaj dovolj božjega glagola biti,
kolerični starec pa ti ne dovoli zares oditi.

Večno biti je groza, preveč strašna, da bi bila res.
Kakšna uteha je misel: vsak hip lahko odidem tja čez.

Smrt je ročica, ki v hipu zavre drveči vsemir
in mi izstopimo iz vsemirja v mir.

Smrt je as, ki smo ga skriili v roka:
majhna ukana, ki na koncu zmeraj pride prav.

Kako je grozljivo, poleteti z vrha nebotičnika,
kako težko človek na vrvi zabinglja!

A ko ti je vsega dovolj, ko več ne zdržiš,
kakšna milost, da lahko svet zapustiš.

Ervin Friz

verjamem





jst bi tud rada šla tja