stoychi wrote on 14.05.2004 at 10:51:52:


Jaz sem bolj melanholično-pesimističen tip ala Prešeren, samo ne pijem (še) toliko, da vidim v smrti osvoboditeljsko in rešiteljsko moč, zato se je ne bojim. Ni pa dobro, da moj strah prevaga v nekrofilstvo, da bi jo celo poveličeval ali jo poklical k sebi, ampak je pa praktična, da lahko takoj pride, še prositi je ni treba, eni pa jo raje počakajo, da sam od sebe pride, eni pa so celo presenečeni, da je prišla, ko je glih ni bilo treba...

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes čuvaj, ki se níkdar ne utrudi.
Prijazna smrt! predolgo se ne múdi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tje, kamor moč pregánjovcov ne seže,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se človek vsake teže,

tje v posteljo postlano v črni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže,
de glasni hrup nadlog ga ne predrami.

stoychi wrote on 14.05.2004 at 16:22:19:


Tja, kjer ni muh. Tja, ko vsi pridemo, ko nas zemljica pokliče k sebi.

stoychi wrote on 13.05.2004 at 17:53:58:

Jest bom prisel nazaj na ta svet tebe strasit.

Ce me ne bo, potem moja dusa ni nesmrtna.

bp

stoychi wrote on 15.05.2004 at 12:49:36:

jah, potem te bom moral pa it strasit kam drugam.

bp

Konec, kjer se končajo poti...
nebesa, kjer se vse ponovno začne...
Mogoče pa ne?
Kako naj pa vem, če nisem še nikoli umrla.

Angel

Hvala lepa za lepo pesem!

Angel

Sem šele danes prebrala.
kako lepo si tole napisala.

od višine se zvrti,
od bolečine zboli,
od ljubezni nas pa včasih skoraj pobere.

Bi si res želela biti angel po smrti,
pa bit v nebesih.
A majo gor tud kabl...

Angel

Hvala za odgovor! A da majo? Ja potem pa sploh ni be nobenga problema zarad težav...
Ma, kako pa ti to veš? Si padu iz nebes?Da ni to sam ena tvoja fora, mene zmamit v tvoje štrene...zanke in uganke... Pol bova pa od tam gori doli pisala in modrovala...
Mal sem te brala in spotjo premišljevala o tebi...Če hočeš znaš pruo lepo in dobr pisat, zmamit u svoje štrene in objeme marsikoga, na koncu pa usekaš in čarovnija je končana.
Ti izdam eno skrivnost. Sem pisala tuki gori, da sem brala eno knjigo o mali smrti. Ja tko rečejo v prispodobi kr_eni, ki trdijo, da je orgazem mala smrt. Torej celo življenje po njihovem po malem umiramo, pa na koncu umremo. Zanimivo. Pa mala smrt rečejo to zato, ker v tistem hipu naslade človek baje ni sposoben svojih pet čutov uporabit, se ne more branit, u biti se mu aktivira le najbolj popolen in skrivnosten šesti čuit-intuicija, ki se poveže v višje sfere, recimo v neko vsemogočno BIT. Umiramo torej na obroke, kako pa smrt v biti zgleda so neki raztolmačl uni, ki so bili klinično mrtvi. V tibetanski knjigi mrtvih je to napisano kot cela znanost, da glava peče, če se skoz knjigo prebijaš. Recmo klinično mrtva sem jaz že bila, kr nekajkrat, zarad pogostih hipoglikemij, me je enkrat skoraj podbralo. Pa sploh ni fino, ti rečem. Nič ni podobno tunelu, pa nobena oranžna svetloba me ni objela. Sem bla kar sama v neki praznini, nisem se mogla niti premaknt, še zakričat nisem mogla, ker nisem imela glasu...enostavno si, pa v biti nisi. So me še zmerom rešl, mam to srečo, drugače se pa od hipoglikemije zaspi. Samo ni fino, daleč od male smrti. Pa ne, da bi te v tisti agoniji bilo strah, sploh ne, ampak si v enem vakumu med zemljo in nebom in vsak hip traja neskončno dolgo...ko se ti povrne zavest, ni tko kot eni pravjo, da bi raje odšili-o pa ja, sem bla presrečna, da mi je mozek začel spet delat, pa da sem slišala in čutila utrip svojega srca.
Se ne bojim smrti, upam, da je lepa, al pa vsaj podobna malim smrtim, pol bo pa že.
Lep dan!
Angel