titud
5 p
   
Offline

Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender:
|
Kolikor lahko razberem iz zgobe, filozof pri tem, ko izziva smrt, izhaja iz heisenbergovge kvantne teorije nedoločenosti, pri kateri zavest opazovalca določa obanšanje kvantnih delcev. Lokacije kvantnih delcev tako ni mogoče objektivno določit, ker na rezultat merjenja vedno vpliva zavest opazovalca, ki povzrači s posegom svoje zavesti kolaps valovne funkcije kvantnega delca in je tako rezultat meritve vedno subjektiven. Objektivne realnosti naj tako ne bi bilo ampak je vedno toliko resničnosti kolikor je njenih 'kreatorjev', ki teoretično lahko ustvarijo neskončno paralenih resničnosti. Ne samo, da naj objektivne realnosti ne bi bilo zaradi prisotnosti možice zavestnih bitij, ampak tud zato, ker je vsako izmed teh bitij sposobno kreirat neskončno teh subjektivnih 'kolapsov valovne funkcije kvatnih delcev' (tak kolaps se dogaja v očesni mrežnici s fotonom, kvantnim delcem kot 'nosilcem svetlobe'). Tko da smrt sicer lahko probaš vrčt na finto, da sama objektivno niti ne obstaja ker objektivnosti ni in da zato ne more nikol uničt vseh pralelnih svetov in da je zato njena funkcija brezpredmetna.
Ampak če skušaš storit kaj takega, potem pravzprav priznavaš njeno vladavino, saj smrt je tradicionalno samo drugo pojmovanje za kaos, torej za stanje stvari v njihovi potencilani bitnosti pred/po posegu zavesti vanje in kot taka vlada itak vsemu in jo ni mogoče ukinit s tem, da jo soočiš s to njeno funkcijo. Skratka, ne moreš smrti ukanit tako, da funkcijo zavesti 'raztegneš' čez vse in s tem tud čez področje kaosa, ker taka zavest je lahko le totalno razvsetljena zavest in v tem smislu totalno nesubjektivna, t.j. objektivna in s tem mrtva.
Edino filozof, ki si zada prepotentno nalogo, se lahko ujame v tako past, ki mu jo nastavi smrt. Duhovnik ali idelog bosta smrt skušala prelisičilt tako, da v njeno polje sploh ne bosta posegla. Vsemu, kar vidita, bosta vsilila neke interpretativne vzorce in jih utrjevala, dokler se kaotična dejanskot ne umakne v ozadje. Vzorec, ki se pojavi, je laho daleč stran od čutne zaznave, ki ga omogoča, vendar je njegova izredna privlačnost v tem, da je razumljiv in jasen. Zarad tega so religije in dogmatske idelogije tako privlačne, da lahko konkurirajo objektivnosti kaosa. Idelog svojo subjektivno realnost zafiksira kot objektivno in ji s tem poda status vsaj na videz enakovreden smrti, seveda z ambicijo, da jo premaga tud na njenem področjo, t.j. področju kaotičnega vsaj po smrti, ker ideolog je za razliko od filozofa vsaj tolk pameten, da se za časa svojega življenja s smrtjo ne splušča v boj na njenem lastnem polju.
|