sem spet naletela na tale zanimiv tekst:


Neosvobojena čustva ustvarjajo notranjo nemoč, zato se jih najprej v sebi zavemo, se z njimi poistovetimo, nato se jih osvobodimo, jih predihamo, izdihamo, izkričimo ali izjokamo. Tako iz energijskih kanalov odstranimo neustrezne tokove.  

Čustveni odzivi nas opozarjajo, da je vznemirjeno naravno energijsko ravnovesje in moten pretok energije.

Vzrok vsake težave je v razporeditvi energije. S prepoznavanjem čustev se zavemo, katera polariteta je preveč dejavna in katera izčrpana.

Čustva, ki jih kažemo navzven, so jang: jeza, podžiganje, nestrpnost, ljubosumje, maščevalnost, sovraštvo, ogorčenje, tekmovalnost, ošabnost.

Čustva, ki jih zadržujemo v sebi, so jin: strah, krivda, sram, neodločnost, nezaupanje, občutljivost, samopomilovanje, osamljenost, depresija.  

Le z razsvetljevanjem, z odvajanjem neustrezne energije lahko dovajamo zdravo energijo. Z odpuščanjem neustreznih energij vzpostavimo ravnovesje med jinom in jangom, odstranimo strah in dvom in sprostimo pretok po mikrokozmični orbiti. Odpuščanje je ključ za srečo. Ko odpuščamo, spremenimo polariteto in tako dvignemo frekvenco lastnega nihanja.

iz knjige Pot do srca, Milena Plut-Podvršič

čustva so kot naši mali otroci.moramo jih spoštovati in usmerjati.nikakor jih ne smemo potlačiti ker se nam to vedno maščuje,prav je da jih izražamo a se ne smemo nikoli poistovetiti z njimi,ker mi nismo čustva.

Malo preden sem odprla tale topik sem pisala na tistega o moči....

meni se zdita kar precej povezana  

Ja seveda ni z našimi čustvi, kakršna so že, nič narobe.

Narobe je z našo glavo.

Ki je prenatrpana z najrazličnejšimi družbenimi kodeksi, posmehi naših takšnih ali drugačnih izbruhi čustev.

Sem že gor Oshotove besede uporabila, pa bi še nadaljevala....

"..... Ko se otrok rodi, je čuteče bitje. ..... Kadar želi jokati, ne more, saj starši tega ne odobravajo. Tako bo obsojan, grajan, ne bodo ga cenili, spoštovali, upoštevali, ne bo ljubljen. ..... Zanj ni ljubezni, če je takšen, kakršen je. Ljubljen je lahko le, če sledi določenim pravilom. Ta pravila so vsiljena, niso naravna. ..... "

Ja ta naša tružba je res ena igra takšnih malo čudnih moči. Takoj ko človek pokaže kakšna čustva, sploh takšna, ki se ne ujemajo z našim egičem, pol ga pa že obsodimo, da ni dober........

Biti z jokom, smehom, veseljem, žalostjo, ne glede kaj bodo o tem drugi mislili, to je prava moč.

arelena wrote on 17.02.2004 at 04:25:36:



Tudi ljubezen je čustvo, zakaj ne smem tudi jaz biti ljubezen, če tako občutim?

Sicer pa sem nekoč prebrala (se oproščam, ker se ne spomnim vira), da so naša čustva proizvod naših lastnih misli. Če o nekom mislimo dobro, bodo tudi naša čustva pozitivna in če o nekom mislimo slabo, bodo naša čustva do njega sovražna, negativna ...

Pozdravček  

stoychi wrote on 20.02.2004 at 17:05:59:



Prepoznavanje božanskosti - tvoj opis mi je všeč, se bom probala naučiti tako gledati na ljubezen.

Tvoj drugi stavek pa mi ne sede najbolj, bi mi to še malo razložil. Vem, da je v meni duša, a kako naj se poistovetim z njo, če se mi zdi, da je ne poznam?

Pozdravček  

prav je da se naučimo občutiti,in čustva se moramo naučiti prosto izraziti,vendar se nikakor z njimi ne smemo poistovetiti.stojči ,lepo je če sprejmeš metodo,ki ti pokaže kako priti do RESNICE,vendar jo moraš ne le sprejeti ,ampak tudi DOŽIVETI.KO POSTANEŠ ENO Z RESNICO ,POTEM VSE OSTALO ODPADE..POTEM TI JE JASNO.da sem doživela sebe,sem kljub temu da mi je bila dana tehnika in milost morala izgubiti  na nek način sebe...svoj ego.doživi se lahko kenšo ali samadhi.odvisno je od tega koliko si vložil,le toliko tudi dobiš.čustveno telo je potrebno pozorno pogledati in ozavestiti in šele ko smo mi gospodar smo lahko svobodni ,ker sami izbiramo čustva skozi katera delujemo.na tem nivoju se moramo naučiti spoštovati sebe in se imeti rad ,ter največje   odpuščati sebi in drugim.na tem nivoju lahko delamo z notranjim otrokom in misli da je to zelo uspešno.sicer pa sto ljudi,sto čudi in verjetno ima vsak svojo metodo,kar je tudi prav..lep pozdravček

¸LUBEZEN JE ISTO KOT resnica,bog  ali mir in nima veze s čustvi.ko pride do enosti ,to pomeni da se subjekt in objekt zlijeta in med njima ni razlik..že dolgo je kar sem to    do živela in zopet hrepenim po tem.. ni resnice izven mene in je nikoli ni bilo...zakaj vedno iščemo drugod

mogoče ..vse je mogoče..