
obstajata dve vrsti nasilja.
Eno , ki ga človek prinese že na svet,
(spomnim se,da so pri sosedovih imeli dva dojenčka, dvojčici in je ena že v zibelki dstalno drugo tepla, ali ji nagajala, če je le mogla. Tudi danes, ko sta že veliki nista najboljši prijateljici. Prva je bolj plaha vase potegnjena, druga pa živahna športnica in povsem usmerjena navzven)
in drugo, ki se ga priuči skozi nasilje staršev. Otroci, ki so nasilni izhajajo iz nasilnih družin, kjer oče običajno pretepa mater, ali pa se tepeta oba, velikokrat jo pa faše tudi otrok.
Otroci, ki imajo v družini premalo pozornosti, ali se čutijo odrinjeni in nezaželeni tudi dostikrat odreagirajo z nasiljem nad sovrstniki.
Tako, da je v glavnem krivda na starših. Tudi starši, ki otroku pustijo prav vse njegove pobalinske razvade otroku ne delajo usluge.
Spomnim se neke resnične zgodbe, ki se je zgodila v ZDA, ko se je nek dečček star sedem let v veleblagovnici vrgel ob tla, ker mu mama ni mogla kupiti neke stvari, ker je bila predraga. Otrok je tulil kot utrgan in nihče ni vedel kako naj pomaga. V takih veleblagovnicah pa imajo tudi otroške psihologe, zato so takoj enega pklicali po telefonu.
Takoj ko je prišel, je dečku nekaj zašepetal v uho, deček je utihnil vstal in lepo mirno z mamo odšel iz trgovine.
Eden od prisotnih, ga je vprašal, kaj mu je psiholog šepnil v uho:
in mi je rekel, tisto kar običajno deluje:"Če takoj ne vstaneš, te bom pretepel in zbrcal skozi vrata kot psa"
Da se vrnem na temo. Seveda ne moremo obvarovati otroka pred nasiljem v šoli, še vedno pa lahko kaj storimo.
Ko je mojo hčerko ena od sošolk v drugem razredu pretepala med odmori in po šoli, sem šel enkrat v šolo in njeni sošolki rekel, da sem policaj in da jo bom v kolikor bo nadaljevala s svojim pretepanjem odpeljal v zapor.
To je pomagalo in je mojo hčerko od takrat naprej lepo pustila pri miru, hčerka pa mi je bila ful hvaležna.

Važno je, da nam otroci zaupajo in povejo, kaj se dogaja v šoli in po njej, mi jim pa seveda pomagamo po svojih močeh, če jim lahko.