Nekoč je živel en bedak po imenu. Bil je resnično pravi bedak, saj je tolikokrat stopil na led in padel, da se je že samemu sebi smilil. Vendar ta bedak je še kar naprej lazil po ledenih ploščah in padal.
Čeprav so mu mnogi izkušenejši povedali, da bo padel, če ne bo primerno obut jih ni poslušal, šel je spet in spet na led in seveda, padal, padal in padal.
Že iz mladosti ven je imel to navado, da je stopal po spolzkih tleh, da je padel in se pobral in k sreči je vedno bolj kot ne odnesel celo kožo, brez zlomov ali zvinov, le manjše odrgnine so bile, včasih boleče, pekoče, včasih pa le rdečica, vendar se je vedno vse pocelilo in bedak je pozabil, da je padel na ledenih, spolzkih tleh.
In potem je bedak odraščal ob vsem tem padanju in zrasel v moža, človeka.
Čeprav so ga vedno klofutali in mu grozili ob vseh teh spodrsljajih na ledenih spolzkih tleh se je nekod prebil do njemu vrednega življenja, do človeka.
Potem je bedak odšel v šolanje, da ja nebi več toliko padal po teh nevarnih ledenih ploščah in so ga kar dodobra izšolali, mu pokazali nevarnosti in ga podučili, naj ne stopa tukaj ali tamkaj, to je nevarno, so mu govorili.
Prikimaval je in se veselo učil hoje po nenevarnih delih spolzkega terena.
No, še vedno pa je nekje v sebi, globoko v sebi bil bedak, namreč takšen bedak, da je zaupal, da zdaj pa že zna toliko dobro hoditi po nevarnih tleh, da se lahko poda na novo pot in to kar po bližnjicah, po nevarnih bližnjicah.
In podal se je.
Hodil je po bližnjicah in naletel na eno bližnjico, ki mu je dala novih zamisli, idej in pričakovanj.
Potem je bedak, takšen kot je pač bil, pozabil na ledene, nevarne dele in je veselo začel hoditi.
Seveda je kaj hitro naletel na prvo spolzko in nič kaj prijetno ploskev, padel je in takoj spoznal, da je naredil nekje napako, ampak, le kje ?
Začel je tuhtati, spomnil se je besed učiteljev in vseh opozoril.
Nato je bedak začel plesati po varnejših ploskvah, ki niso bile tako spolzke, vendar pa tudi ne kaj bolj prijazne.
Bedak se je učil in spoznaval, videl in okusil, nakar je bedak kot pravi bedak po nekem času opazil, da je pa ena potka zelo lepo primerna za hojo, sej pa ja ne drsi preveč, skoraj ne drsi.
In bedak je zaupal, zaupal in verjel in pot je bila lepa, mirna, prijetna in še precej dobra za hojo.
Ta pot, ga je vabila in mu dajala novega elana in spoznavanja, da pa le ni ta svet tako spolzek in boleče padajoč.
Verjel je, hodil je in hodil, se veselil, pot je bila neizmerno dobra, skoraj z Angelčki posuta, seveda se ni oziral nazaj, seveda ni polagal pozornosti na spolzek teren, če pa je bilo tako lepo in fino hoditi, se veseliti in pri tem nič padati.
Vendar, bedak je kaj kmalu spoznal, da je še samo bedak, bedak, ki nasede in se ga da prav lepo speljati na tanek in spolzek led.
In v trenutku, se je pred njim pojavila spolzka pot, nevarna, ledena in predvsem boleča.
Padel je, zelo je padel in se pri tem tudi močno udaril v svojo bedasto butalsko glavo.
Sesulo se je, vse se mu je sesulo, cela pot, pogled nazaj, ni je, le kje je hodil, le kam je gledal, le kaj je mislil, le kje je imel to svojo prekleto pozornost ?
In puf, nič več ni, ni tistega v kar je verjel, ni poti po kateri je šel, ni časa, ki ga je zapravil, ni Angelov, ki naj bi bili, je pa sam, kot vedno, z bolečo buško na glavi, z neumnim pogledom zazirajočim se v svet svoje lastne neumnosti in prav bedastim, izbuljenim, zamišljenim vdorom v prazni budalasti glavi.
Le kaj se je zgodilo, le kaj je to bilo, sem mar vse sanjal, se sprašuje ?
Kje je pot, kje je tisto kar sem ali naj bi gradil, kje je vse, kam je šlo, mar res ni ne Angelov ne poti.
Je to vse samo kup nepomembnih sanj ?
Sem sanjal ?
Je to mar res ?
In pogleda na dan nazaj in uvidi, res je, bedak neumni, res je, spet si pognal, spet si nasedel.
In, le zakaj ?
Zakaj vedno in povsod, kjerkoli se je ta bedak postavil na noge, kjerkoli je zgradil most, da ga prečka in ga je prej dodobra posolil, da ja nebi padel, vendar, bedak pade.
Pade zaradi sebe, čeprav misli, da mu je to namestil nekdo drug, da ga je spodrinil in vliv nezaupanje vanj in mu  s čisto vodo počistil pot, da je le naletel na pravi spolzek led in glej ga zlomka, pade.
Pade in poruši se mu vse.
Vse zgrajeno, izgine, ni več, ničesar ni več.
In potem, kot že tolikokrat do sedaj se tiho usede in izjoče svoje nikoli neizjokane solze.
Bedak je pač rojeni bedak.

In ta bedak premišljuje, ali bo šel ponovno na spolzek led ………………… ??????

 Devi, ti si za štose  

He, he, Dajnomir. Vse je v glavi, tudi padci.

Life surely has a sick sense of humor.

Petra. wrote on 07.02.2004 at 15:12:37:



Kaj ??? in zdej je tebi to čudno ???

Pa sej sem menda hodil v šolo, neki pa ja menda vem.