Quote:ne morem. ker sploh ne vem kdo sem in zakaj sem. in so mi tudi ze rekli, da to sploh ni pomembno, samo da se imam fajn. ampak kaj ko se tudi to nimam.
Dovoli mi, da spet malo špekuliram.
Če želi človek vedeti, kdo je, mora čutiti. Nekateri ljudje pa si ne dovolijo čutiti, ker niso sposobni prenašati bolečine. Torej je nečutenje - beg pred bolečino.
Vsako pravo življenje pa tudi zelo boli. Zato se nekateri življenja bojijo. Ne sme nas biti strah bolečine. Nikjer ne piše, da smo vsi že vnaprej opremljeni z vsem, kar v življenju potrebujemo oz. da smo vsi apriori vsega sposobni. V nekaterih stvareh se je potrebno dnevno trenirati- predvsem v negativnih počutjih oz. stanjih kot so bolečina, osamljenost...
Sprejemanje negativnega je predpogoj, da lahko kdaj začutimo tudi radost, veselje, ljubezen...
Brez grdih stvari tudi lepih nismo sposobni doživeti.
Zato sem v osnovi nekoliko omalovažujoče pisala o osvobajanju, ker se mi zdi to eno tako bluzenje, ki je posledica strahu pred življenjem. Končni rezultat je pa ena medlost, nesposobnost intenzivnega čutenja.
Še enkrat ti ponavljam, Marjan. Brez belega ni črnega. Brez da bi občutil bolečino ne boš nikoli občutil radosti.
(((((((marjan)))))))

PS:
Prosim, nikar mi ne zameri, da ti še to povem, ampak pri svojem delu se pogosto srečujem z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot ti. In ponavadi gre za mlade ljudi, ki se zadevajo, drogirajo. Droga jim služi kot beg pred čutenjem. Beg pred bolečino. Beg pred življenjem.
LP,Lilith